Dobro jutro: Izgubljeni

Ljudje se med dopusti v glavnem vozijo. Nobena statistika ni potrebna, niti tista o čakalnih dobah pred prosto pretočnimi schengenskimi mejami, samo na ceste je treba pogledati. Mogoče se nekateri vse dneve samo vozijo gor in dol. Od enega mejnega prehoda do tistega na nasprotni strani države, potem pa štirje žmi ..., smerni kazalci, zasuk pa nazaj. Posebna vrsta oddiha. Oddiha, ker je vse jasno: na meji te čaka tabla, kjer jasno piše, v katero državo vstopaš. Piše, da potrebuješ vinjeto, to pomeni, da ima država avtoceste. Potem ob cesti mimo avtomobila švigajo table, kjer je narisano in napisano, kakšne znamenitosti bodo na dosegu roke – volana, noge – čez 37 kilometrov. Jama! Ruševine! Jezero! Konji!

Obstaja pa tudi adrenalinska možnost popotništva. Začne se z romantično željo: gremo nekam, kjer ni gneče in je lepa narava.

Med goro literature o bližnjih, srednje oddaljenih in precej daljnih destinacijah vodja poti, ki ni isto kot voznik, izbrska zemljevide. Turistične vodnike. Avtokarte. Specialke. S kazalcem, uperjenim v cilj, vzvratno vijuga do izhodiščne točke. Ko je pot določena, se namesti na sedež z najlepšim razgledom v vozilu, drugi pa si izberejo vse ostale udobne kotičke. Tečejo kilometri in minute, gneče ni, znakov civilizacije tudi ne.

Ko se čez čas porodi želja, da bi si popotniki pretegnili noge in se okrepčali, ugotovijo, da kraja, ki si ga je na zemljevidu izbral kazalec, ni. Primerjanje plaht tabel ob cesti pokaže, da avtokarte zakotne vasi daleč od avtocest ignorirajo. Stric Google je geografijo tolikokrat šprical, da se v romantični pokrajini, kjer so ceste ožje od traktorjev, brezupno izgubi. Pametni telefon se repenči s tlorisi, narisi, stranskimi risi in satelitskimi posnetki, ki pa se ne morejo prebiti skozi gozdno streho in najti cestice spodaj.

Avto se končno ustavi pred žensko, ki pred hišo zaliva rože, potem se zravna in z roko pokaže, kam je treba iti. »Pa v naslednji vasi spet vprašajte,« doda. Trenutno najboljši smerokaz.