Dobro jutro: Niso bele miške

Juhuuu, gremo na morje. Spet na Dugi otok, kjer nas čaka hiša na samem. Samo mi, škržati, sosedje čez (morsko lužo) na otočku Krknata, veliki in lepi metulji, ose in podgane.

Vsako leto nekoliko zvišajo ceno najema, kar tako, ker se spodobi, ne zato, da bi gostom izboljšali bivanje, uredili sanitarije, naredili ograjo na terasi ali nastavili protikomarne ograde. Najprej je puščala cev na stranišču, potem nam ni uspelo zagnati agregata, s pomočjo katerega načrpamo vodo v cevi, te so bile tokrat v sanitarijah celo zamašene. Luči, ki delajo na sončne celice (elektrike ni), pa so žmrkale in komajda svetile.

Že na trajektu srečam tistega, ki vsako leto pripelje olivno olje, v vaški trgovini po letu dni pozdravim prijazno prodajalko, v lokalu ob morju se poljubimo z drugimi znanci, »evo nas opet«. Nekdo pripomni, da je tu doma, le da ga zdaj leto dni ni bilo. In res, tu srečaš tega ali tistega že odstavljenega ministra in umetnike vseh vrst, željnih dalmatinskih otokov, ki vsako leto privabijo iste ali nove dopustnike, ti pa gostiteljem vedno znova odpuščajo šlamparije. Smešno je potem v Ljubljani nenehno poslušati negodovanja v zvezi z letošnjo ponudbo, oskrbo ..., saj smo prihodnje leto spet tu.

Ose in komarji so že redni gosti, letošnja posebnost so podgane. Tolažimo se s tem, da niso umazane tako kot tiste mestne, saj ni kanalizacije in hudih smeti. Vseeno je neprijetno, ko se ponoči zbudiš in na notranji okenski polici zagledaš podgano.

No, vsaj tako imamo vsaj dokaz, da res obstajajo, sicer bi človek, če jih zvečer vidi plesati na vrtu za hišo, pomislil, da gre za privid, halucinacijo po zauživanju substanc, ki morju pritičejo. Ne, niso bele miške, le malo večje podgane …