Ni ravno veliko tistih, ki bi se jim Fred Goodwin smilil. To je prvi mož Royal Bank of Scotland (RBS), ki je »predsedoval« največjemu bankrotu v zgodovini Velike Britanije. Obljubljena milijonska nagrada mu je resda padla v vodo, za objokovanje pa vendarle ni razloga, saj mu bo celo za polovico zmanjšana pokojnina na leto še vedno vrgla okoli 325.000 funtov.
Britanci nedvomno uživajo, ker so videli, da je vsaj enega od odgovornih za krizo doletela nekakšna kazen, toda mnenje poslovne javnosti o enem njenem delu ni tako enotno. Odvzem plemiškega naziva, pravijo nekateri, ni bil utemeljen (mimogrede: dobil ga je za vodenje RBS). Izkazalo se je, pravijo, da mož ni prestopnik ali kriminalec, temveč da ni sposoben opravljati dela, ki ga je imel.
Eden od nasprotnikov tega ukrepa opozarja: častni naslov britanskega aristokrata je bil podeljen tudi Alanu Greenspanu, nekdanjemu prvemu človeku ameriške centralne banke, ki je po (današnjem) skoraj povsem enotnem mnenju ekonomistov precej odgovoren za izbruh finančne krize – seveda zato, ker je monetarna politika s poplavo rekordno poceni kreditov omogočala in spodbujala nerealno visoko vrednost nepremičnin. Greenspan je, trdijo nekateri od njih, svetovnemu gospodarstvu naredil veliko večjo škodo kot pa direktor RBS.
Na tem mestu lahko opozorimo na resničnost latinskega izreka o minljivosti svetovne slave. Saj še ni dolgo, ko so prvega moža ameriške tiskarne dolarjev opisovali in slavili kot pravega čudodelnika. To je verjel tudi sam, ko je govoril, da če že ne zna ugotoviti, ali so in kdaj so nekatere nepremičnine na trgu precenjene, pa čisto zagotovo ve, kako odpraviti posledice, če se zgodi, da cenovni balon te vrste raznese. Zdaj pa ga znani azijski ekonomist opisuje kot največjo žrtev ideologiziranega prepričanja, da trgi vse najbolje vedo in da se nikoli ne motijo. Ironija usode pa je, da ga imajo zdaj za odgovornega za krizo, usodo dolarja itd. ravno republikanci, njegovi strankarski kolegi, če že ne tudi politični somišljeniki.
To vsaj posredno sledi iz tistega, kar govorijo nekateri od tekmecev za predsedniško kandidaturo republikanske stranke na volitvah, razpisanih za november 2012. Ne samo po obtožbi enega od tekmecev na račun naslednika Alana Greenspana si, pravijo, zaradi nadaljevanja obsežnega tiskanja cenenih dolarjev zasluži pregon zaradi izdaje. Dva od teh tekmecev, Newt Gingrich, nekdanji uradni govornik predstavniškega doma v kongresu, in Ron Paul, član tega doma, sta vidno alergična na Greenspan-Bernankejevo monetarno politiko in obljubljata odpravo politike dolarskega razvrednotenja, da bi Američani spet dobili trdno nacionalno valuto. Tak denar je disciplina, pravi Gingrich, ne drzne pa si obljubiti, da bo dolar spet dobil kakršnokoli povezavo z zlatom, kot to obljublja Ron Paul. Tekmec za republikansko kandidaturo namesto tega obljublja ustanovitev komisije, ki bi proučila možnosti in predlagala vrnitev zlata v ameriško denarno ureditev.
Dodatno ironijo pri vsem tem pomeni dejstvo, da je za prekinitev (posredne) dolarske povezave z zlatom in s čimerkoli otipljivim iz realnega sveta odgovoren ravno predsednik iz republikanske stranke. Letos so obhajali 40. obletnico prekinitve te brettonwoodske povezave svetovnih valut z zlatom, za kar je 15. avgusta 1971 poskrbel Richard Nixon. Centralne banke so lahko v tej ureditvi dolarje menjale za zlato. Odločitev ameriškega predsednika je seveda pomenila samo priznanje, da Washington ne more več igrati vloge, ki jo je Amerika dobila po sporazumu iz leta 1946. Odločitev so seveda utemeljevali tudi s trditvijo, da je sistem drsečih oziroma plavajočih valut na trgu boljši in ugodnejši od brettonwoodskega fiksiranja menjalnih tečajev. Toda rezultat štiri desetletja pozneje kaže, da je bilo v tem času plavanja toliko kot utapljanja: dolar je v primerjavi z zlatom od takrat izgubil 98 odstotkov vrednosti.
Toda nekaj od tega utemeljevanja še danes zveni logično. Nobelovec Milton Friedman je že pred temi dogodki dokazoval, da je prilagajanje gospodarstva veliko lažje v ureditvi drsečih kot fiksnih menjalnih tečajev. Že leta 1953 je pisal, da je enostavneje menjati po tej eni ceni kot po množici cen, ki skupaj sestavljajo notranjo cenovno strukturo. Prezadolžene države, kakršna je Grčija, bi se zdaj, ko ne morejo menjati po eni ceni (menjalnem tečaju evra), temveč so se prisiljene prilagajati menjavi po notranjih cenah, začenši s ceno dela, s tem najverjetneje strinjale. Toda kdo ve, kaj bi taisti nobelovec rekel zdaj, če bi lahko videl pridobitve vsesplošnega valutnega drsenja, med katere vsekakor spadajo tudi finančne krize tega obdobja.
Republikanci tokrat ne obljubljajo prvič vrnitve trdnega dolarja oziroma povezave ameriškega denarja z zlatom. Ronald Reagan je to obljubljal v predvolilni tekmi, čeprav ne naravnost niti izrecno. Takrat so trgi napoved bodočega predsednika, upravičeno ali ne, razumeli tako, da bo vrnitev trdnega dolarja zaupal posebni komisiji. Njena naloga bi bila, da prouči možnosti in predlaga vrnitev zlata v ameriško denarno ureditev. Tako razumevanje Reaganove napovedi je povezano s skupino ekonomistov Supply Side School oziroma, konkretneje, z Robertom Mundellom, nespornim voditeljem skupine. Ta je ostro kritiziral sedanjo ureditev, v kateri drsijo vse vrste svetovnega denarja, ne da bi imele kakšno povezavo s svetom realnega gospodarstva. Tovrstno drsenje, je poudarjal, bo vir vse večje nestabilnosti v svetovnem gospodarstvu, zato je potrebna reforma, s katero bi denar spet povezali z otipljivimi viri našega planeta. Toda niti zavzemanje strokovnjaka, poznejšega Nobelovega nagrajenca, niti takratni status skupine Supply Side School pri oblasteh v Washingtonu na tem področju nista dosegla nič. Tudi stališče iz političnih izhodišč republikanske stranke iz leta 1980, v katerem je vzpostavitev zanesljivega monetarnega standarda opisana kot najnujnejša naloga, ni pomagalo. Edino, kar je po vsej tej zgodbi ostalo otipljivega, so ameriški zlatniki, ki jih je prava kovnica denarja izdala kot odziv na izjemno priljubljene južnoafriške krugerrande.
Na vprašanje, zakaj se je stvar končala, kot se je, ni težko odgovoriti. Takratnim politikom se je zdelo, da morajo v času, ko je ameriški denar padel tako nizko, da je cena čiste unče dosegla 840 dolarjev (še deset let prej pa je bila uradna cena 34 dolarjev), obljubljati trdnejši dolar. Nastala je tolikšna panika, da je Paul Volcker, takratni vodja tiskarne dolarjev, dobesedno pobegnil z beograjskega zasedanja Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke ter šel v Washington z radikalnimi ukrepi reševat dolar. Obrestno mero je dvignil v nebo in s tem svetovni kapital povabil k selitvi v dolarsko valuto in k rekordnim zaslužkom. Inflacijo so znižali in dolar naglo okrepili, visoko ceno pa sta plačala drugi in tretji svet, to so države, ki so se opisovale kot socialistične, in države v razvoju. V njih so podjetja padala kot domine, v ZDA pa sta z dnevnega reda izginila tako zlato kot trdni dolar.
Ali bo izid tokrat drugačen? Na churchillovski ugovor, da se komisija ustanovi takrat, kadar se problema ne misli rešiti, Newt Gingrich odgovarja, da jo bosta, drugače kot Reaganovo, vodila najbolj znana ameriška zagovornika ponovne uvedbe zlata v monetarni sistem (Lewis Lehrman in James Grant, izdajatelj ene od najbolj iskanih publikacij na Wall Streetu).
Da bo res kaj iz tega, bo seveda treba najprej zmagati v strankarski tekmi za predsedniško kandidaturo in priti v Belo hišo. Čeprav je tudi Newt Gingrich zmagoval na nekaterih strankarskih volitvah, večina komentatorjev verjame, da je tej kandidaturi najbližji Mitt Romney, nekdanji guverner zvezne države Massachusetts in politik, ki na obljube o vrniti zlata ne da veliko. Toda zmaga bivšega senatorja Ricka Santoruma na strankarskih volitvah v treh severnih državah meče na večinsko napoved verjetnega zmagovalca senco dvoma. Te najnovejše zmage namreč kažejo, da si stranka vendarle želi pravega konservativca, kar pa, če je res tako, favorizira Newta Gingricha.
Toda zmagovalec bi tudi, če bi na tej poti premagal vse ovire, nazadnje naletel na močan odpor, zlasti na odpor intelektualne elite. V nedavni anketi čikaške univerze so mnogi od 40 ekonomistov na vprašanje odgovorili z vprašanjem, kakšen smisel sploh ima spraševati, ali bi bile cene in zaposlenost stabilnejše, če bi dolar spet povezali z zlatom. Ekonomski zgodovinar vidi poglavitno težavo z rumeno kovino v monetarni ureditvi takole: ponudba zlata raste po 2-odstotni stopnji, svetovno gospodarstvo po 4-odstotni, finančni sistem pa po 6-odstotni stopnji. Sistema, ki raste po 6-odstotni stopnji, ni mogoče zasidrati v zlato, ki raste trikrat počasneje od njega.
To, da bi se tiskarna dolarjev v svoji mrzlični dejavnosti kakorkoli omejila, torej ni verjetno, pa komisije gor ali dol. Od tod tudi majhna verjetnost, da bi dolar postal trdna valuta.
Foto: Reuters