Tiskane izdaje
Kolega Franc Milošič se je včeraj v Ptujskih začimbah spraševal, zakaj na Ptuju čakajo s tožbo proti državi, ki je sedemnajstim občinam v glavi slovenske kokoši vzela 20 milijonov evropskih kohezijskih evrov za posodobitev in širitev centra za ravnanje z odpadki. Državni birokrati so namreč toliko časa zapletali postopke in odlašali z izdajo okoljevarstvenega dovoljenja, da možnosti za koriščenje tega denarja ni več. Enako vprašanje se zastavlja petnajstim občinam v delu kurjih prsi in nog, ki sodelujejo v projektu dograditve centra za ravnanje z odpadki v Leskovcu pri Brusnicah z objekti za mehansko-biološko obdelavo odpadkov. Zanj je bilo predvidenih 19 evropskih milijonov evrov. Tudi ti so padli v vodo, saj so tako dolgo čakali na okoljevarstveno dovoljenje, da do tega denarja ne morejo več.
Dolenjsko-belokranjsko-posavski projekt druge faze centra za ravnanje z odpadki je ustavljen. Nad njim oziroma občinami visi skoraj milijonska tožba izbranega izvajalca za doslej opravljeno delo, občinske oblasti pa čakajo na predlog podjetja Cerod, kako naprej. Vmes jim je začelo še primanjkovati odpadkov, saj je projekt predvideval predelavo 42.000 ton, zdaj pa jih imajo le 27.000 ton in vsako leto jih je manj.
Župani razmišljajo, da bi občine same uredile predelavo za okoli 20.000 ton, kar bi jih stalo približno toliko (deset do dvanajst milijonov evrov), kolikor bi bila njihova udeležba v ustavljenem prvotnem projektu. A temu ne verjame skoraj nihče več, saj je krška občina, ki sicer ni izstopila iz projekta, s podjetjem Kostak, katerega solastnica je, že uredila predelavo z dovolj zmogljivostmi za vse odpadke v tem delu države. Ostanke pa bodo odlagali v Leskovcu. Pod nosom se bo v tem primeru obrisala tudi civilna iniciativa, ki je ostro nasprotovala projektu. Zelo moteči smrad v okoliških vaseh bi menda odpravili prav z napravami za mehansko-biološko obdelavo odpadkov.
Država bi si zaslužila še kaj hujšega od tožbe tudi za primer projekta hidravličnih izboljšav vodovodnega sistema na območju osrednje Dolenjske. Pripravljen je bil v letu 2007, zaradi vedno novih zahtev ministrov, sekretarjev, podsekretarjev in drugih birokratov z drugih koncev države pa so ga morali sedemkrat popravljati. Ko v njem končno niso našli nobene dlake več, je postalo jasno, zakaj je čakal. Petnajst evropskih milijonov evrov, ki so mu bili namenjeni, je ministrom prišlo zelo prav za projekte na »njihovih« območjih. Saj ne da kakšen ne bi bil potreben, a denar so dobivali tudi skoraj nepripravljeni projekti. Medtem mora okoli 60.000 Dolenjcev še vedno ob vsakem malo večjem dežju vsaj nekaj dni prekuhavati vodo iz pip, čeprav je med dražjimi v državi, največja davkoplačevalka Krka pa si je morala za stabilno oskrbo z vodo zgraditi kar svojo vodarno, ki jo je stala dvanajst milijonov evrov.
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
