Dom in svet: Improvizacije

Spet so v sredici bližnje zunanjepolitične teme, namreč odnosi z Avstrijo oziroma večno vprašanje varovanja pravic slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem. Odnosi s sosedi so jedro vsake zunanje politike in glavni vatel njene uspešnosti. V četrt stoletja ta država ni znala urediti manjšinskega vprašanja, neopravljene naloge v diplomaciji priletijo nazaj kot bumerang. Zdaj se Slovenija ponovno čudi: tokrat avstrijskemu predlogu, da v deželno koroško ustavo zapiše kot uradni jezik samo nemščino.

Ni posebej presenetljivo, Avstrijci občasno poskusijo, poleg tega aktualni problem minimizirajo celo predstavniki manjšine. Slovenija bi že zdavnaj morala notificirati nasledstvo avstrijske državne pogodbe (ADP), to je staro, nikoli udejanjeno zunanjepolitično vprašanje. Vsaka oblast ugotovi, da akt ne bi bil koristen za meddržavne odnose. Za slovenske politične stranke je stališče o nujnosti priglasitve pravnega nasledstva avstrijske državne pogodbe omejeno na čas, ko so v opoziciji: z njim je mogoče kvalitetno zbadati aktualno vlado. Ko pridejo na oblast, brž zasukajo svoje mnenje. Vladne garniture vselej najbolj skrbi, da ne bi kaj škodovalo dobrim sosedskim odnosom. In vendar nihče razen Dunaja ne bi mogel bolje razumeti logike vztrajanja pri manjšinskih pravicah; njegova angažiranost za pravice nemško govoreče manjšine na Južnem Tirolskem je pregovorna, Alto Adige/Südtirol je vzorčni primer.

Zvrstilo se je neskončno veliko opozoril o škodljivosti odlaganja notifikacije avstrijske državne pogodbe, vsa zaman. Slovenija je ves čas po osamosvojitvi kazala očitna znamenja, da nasledstva pogodbe iz leta 1955 ne bo priglasila. Ni verjetno, da bi to storila zdaj, čeprav vodi vlado ustavni pravnik Miro Cerar in državni zbor nekdanji predstojnik katedre za mednarodne odnose Milan Brglez. To je impozantna količina mednarodnopravnega razumevanja slovensko-avstrijskega dosjeja.

A vprašanje slovenske narodne skupnosti na Koroškem je samo ena od tegobnih zunanjepolitičnih tem: ob neurejenih vprašanjih s Hrvaško, ki jim kljub razsodbi arbitražnega sodišča ni videti konca; zgodbi s teranom in zunanjepolitičnem lomastenju kmetijskega ministra zaradi notranjepolitičnega interesa; neuspešnosti slovenske diplomacije, ki predsedniku parlamenta ni zmožna urediti primerne ravni sprejema pri Svetem sedežu in se ta sreča s papežem med splošno avdienco. Morda je vtis, kako zelo uspešna je bila nedavna zunanjepolitična turneja predsednika republike, Borut Pahor je v veličastnem loku obdelal troje pomembnih destinacij: Berlin, Kijev in Moskvo. Toda gre predvsem za osebno promocijo in obisk v funkciji notranje politike in letošnjih predsedniških volitev.

Skrb vzbujajoč je tudi širši mednarodni okvir, smo sredi intenzivnega preurejanja svetovne ureditve, bistveno je vprašanje, koliko ta država razmišlja o velikih temah, recimo o usihanju multilateralizma. Vse to so dileme, ki živo zadevajo Slovenijo, njen položaj in njeno preživetje – vključno z Evropsko unijo in Evropa dveh hitrosti. Tako kot so mednarodni sporazumi vozli, ki se povezujejo v širšo mednarodno ureditev, so meddržavni odnosi urejeni z vozlom pogodb, in te so pač bistveno zanesljivejše od obljub.