Dom in svet: Italija v Evropi

Ves čas govorimo o troje najpomembnejših volitvah letošnjega leta, vseh v ustanovnih članicah Evropske unije, vitalnih za prihodnost EU. V prihajajočih dvanajstih mesecih pa bo še ena ključna volilna preizkušnja, namreč italijanska. Po volitvah na Nizozemskem, v Franciji in Nemčiji bodo bistvene tiste v Italiji, nekateri parlamentarne volitve leta 2018 že primerjajo z onimi 1948, prvimi v življenju republike po koncu vojne in fašističnega režima. Razlik je več kot podobnosti, in vendar obstajajo tudi nekatere sorodnosti.

Volitve pred sedemdesetimi leti so potekale v kontekstu hladne vojne in konfrontacije med Združenimi državami in Sovjetsko zvezo, Američane je v povojnem času skrbelo, da bi lahko zmagali komunisti in potegnili Italijo v svojo interesno sfero. Italijanska PCI je bila vendar največja komunistična stranka v Zahodni Evropi, onstran Atlantika so se bali nevarnosti totalitarizma v »svobodnem svetu«, šlo je za odločanje med Zahodom in Vzhodom. Nato pa je zmagala krščanska demokracija, premier je postal Alcide De Gasperi. Obrisi tokratne izbire so bistveno bolj zabrisani, toda z večdesetletno oddaljenostjo je opaziti določene analogije, čeprav gre zdaj za vzpon protievropskih sil in možnost izstopa Italije iz evrskega območja. Na volitvah, verjetno v začetku prihodnjega leta, pa bo šlo, tako kot leta 1948, za mednarodno strateško pozicioniranje Italije, je pred kratkim komentiral milanski Corriere.

Prihajajoče volitve bodo spopad med Gibanjem 5 zvezd in Demokratsko stranko, značilno je, kako tej zadnji pojema podpora. Zadnje javnomnenjske raziskave postavljajo na vodilno mesto stranko Beppeja Grilla, ta ima podporo več kot 30 odstotkov italijanskih volivcev. Zavzema se za referendum o članstvu v območju z evrom, prevprašuje navzočnost Nata na italijanskih tleh, med preostalimi temami so položaj bank in priseljevanje; na italijanskem jugu se izkrcavajo tisoči in tisoči prosilcev za azil, množično jih rešujejo iz Sredozemskega morja. Vse več je protievropskega razpoloženja, med največjimi strankami so Demokrati edina politična sila, ki je naklonjena integraciji. Za Grillovo gibanje je poleg evra osrednje predvolilno vprašanje revščina. To ni bila vedno prva tema italijanske politike, za vladi levosredinskih premierov Mattea Renzija in Paola Gentilonija sta bili prioriteti predvsem gospodarska rast in strukturne reforme. Toda podatki o revščini za italijanski jug, Mezzogiorno, so vznemirljivi, Sicilija je po navedbah Eurostata ena od najrevnejših regij v Evropi.

Podobno kot Marine Le Pen v Franciji tudi Gibanje 5 zvezd v Italiji napoveduje odhod iz evrskega območja. Odločitev bi zamaknili, jo prepustili referendumskemu odločanju, Luigi Di Maio, ki ga v primeru zmage omenjajo za premiera, pravi, da je referendum poleg revščine druga glavna prioriteta. Nihče si ne upa razmišljati, kako travmatična za evroobmočje bi bila morebitna italijanska poteza, s katero se je 2015. poigravala Grčija, a jo je opustila. Toda Italija ni kot majhni Grčija ali Portugalska, je tretje največje gospodarstvo v evrskem območju, ena od šestih ustanovih članic Evropske unije in gospodarsko kritična za celotno EU.