Dom in svet: Kaj bo v dokumentu

Spet ena tistih pompoznih fraz: »Evropa je naša prihodnost«. Hm.

Objavljeno
21. marec 2017 16.18
uho*Otvoritev Hiše EU
Saša Vidmajer
Saša Vidmajer
Na začetku petdesetih let, ko je Evropska unija nastajala, odgovori niso bili v tekstih in pogodbah, evropska zgradba je nastajala sproti, zlagoma, kot plod težavnih kompromisov. Šestdeset let kasneje, pred obletnico rimske pogodbe, in ta je ustvarila temelj skupnosti, je vsa pozornost namenjena dokumentu, ki ga bodo proizvedli evropski voditelji v Rimu. Zagotovo se bo spet začel z eno tistih večnih, pompoznih fraz: »Evropa je naša prihodnost«. Hm.

Konec tedna se bodo šefi držav in vlad srečali na Michelangelovem trgu Kapitola, že tisočletja središču Rima in nekdaj tudi vsega tedanjega sveta ter enem najlepših prostorov na svetu; prav tam, kjer sta bili leta 1957 v palači Conservatori podpisani pogodbi. Originalnih podpisnikov je bilo dvanajst, po dva iz šesterice ustanovnih članic, osrednje figure so bili Paul-Henri Spaak, Gaetano Martino in Jean Monnet, čeprav zadnji ni bil več na položaju. Tokrat se bo na srečanju v dvorani Orazi e Curiazi zbrala sedemindvajseterica, in to je prvo, simbolno znamenje nove stvarnosti, indirektna posledica brexita. V Rimu ne bo britanske premierke Therese May, ki bo samo nekaj dni kasneje sprožila 50. člen lizbonske pogodbe, s čimer se bo uradno začel postopek izstopa Združenega kraljestva iz Evropske unije. Francoski predsednik Charles de Gaulle, ki je dvakrat blokiral pridružitev Velike Britanije integraciji, je imel prav: Evropa je bila za Otok vedno drugorazredna.

Verjetno bo rimski dokument omenil »vladavino prava« na kontinentu in s tem opomnil na temne lise evropskega zemljevida, avtoritarni Madžarsko in Poljsko in še koga na vzhodu, ki terjajo več suverenosti in zavirajo skupne evropske projekte. Prav tako je pričakovati omembo terorizma, pritiskov migracij, zaščite zunanje evropske meje, nemara tudi razlik v evrskem območju. Tovrstne deklaracije nikakor ne morejo obiti govorice o »enotnosti« in »solidarnosti«, a to je postala popolnoma izpraznjena govorica.

Ključna je vsekakor »Evropa dveh hitrosti«, koncept, ki bo potrjen v Rimu. Vzhodnoevropske, nekdanje komunistične države mu nasprotujejo, Nemčija, Francija, Italija in Španija ter države Beneluksa so se oprijele »variabilne geometrije«, slednja je postala edina vizija, kako naprej.

Evropa, ki se je še nedolgo tega zdela večna, ideja o razpadu je bila nepredstavljiva, se zlagoma razkraja. Vprašanje ostaja, ali so voditelji zmožni stvarne analize reči oziroma ali vodilne garniture, ki niso kos ne svojemu delu ne velikim izzivom časa, verjamejo, da bodo s tišino odvrnile vpliv hudobnega duha razpadanja Evrope.

Obletnice so venomer dober razlog za véliko slavje, letos pa je razpoloženje komemorativno. Bela knjiga predsednika komisije Jean-Clauda Junckerja je neprepričljiv dokument, kaže vso negotovost vladajočih struktur, Evropo, ki ne ve, kam gre. Živimo v času, ko so sodelovanje in prenos suverenosti neprijetne teme, politični tokovi gredo v drugo smer. V Rimu pač ni pričakovati vizij, nazadnje od naslednikov evropskih ustanovnih očetov ni pričakovati ničesar, so samo politiki pod pritiskom populizmov in nacionalizmov, ki so jih pomagali ustvariti sami.