Dom in svet: Marš Sebastiana K.

Je mlad, lep in ambiciozen in zelo se mu mudi. Sebastian Kurz, ki je v nedeljo zmagal na parlamentarnih volitvah in bo postal avstrijski kancler, najmlajši voditelj, kar jih je kdaj imela Evropska unija, ima politični talent. Njegov vzpon je meteorski. Tako se mu je mudilo s kariero, da je opustil študij prava, pri štiriindvajsetih je vstopil v vlado, pri sedemindvajsetih je postal zunanji minister. Prilastil si je ljudsko stranko, ukradel je protipriseljensko agendo skrajni desnici, zbližal je konservativce in svobodnjake, njegova stališča so bolj ubrana z Viktorjem Orbánom kot z Angelo Merkel. Kaj je njegova vizija? »Oblast,« je celotni svet Sebastiana K. strnil profesor Anton Pelinka, eden najbolj spoštovanih avstrijskih politologov.

Spominja na nekdanjega premiera Mattea Renzija, tudi njemu se je zelo mudilo, neučakanost in pomanjkanje politične presoje sta bila pregovorna. In čeprav tretjina volilnega telesa misli, da bo novi kancler preuredil »stari sistem«, je vprašanje, kako se bo izkazal. Njegova volilna kampanja, osredinjena na klasične skrajnodesničarske teme, je bila gladka, elegantno se je gibal med nasprotujočimi si stališči, negotovo je, kdaj mu bo zmanjkalo sape.

Alpska verzija Emmanuela Macrona in Justina Trudeauja, piše La Stampa, omenja pomladitev starega političnega razreda v Evropi in sploh na Zahodu. Pod podobnim videzom – nedolžni obraz, rožnata polt, brezhibna obleka, Schwiegersöhne der Nation, zeti, ki bi si jih želel vsakdo – je več razlik. Kar se je zgodilo v Avstriji, je drugačen trend od, recimo, francoskega, tam je protagonist ustvaril gibanje iz nič; Macron predstavlja pomik proti sredini, Kurz izrazito proti desni; prvi je proevropski, nacionalni konservativizem drugega je nasproten evropski integraciji.

Zasuk na desno, skoraj dva glasova od treh je dobila politika, usmerjena izključno na priseljevanje, grožnjo islama in zavračanje beguncev, je impozanten. Kurz in skrajni desničar Heinz-Christian Strache sta skupaj pobrala 60 odstotkov glasov, težko si je predstavljati kakšno drugo koalicijo kot nacionalkonservativno, torej stranko, katere voditelj se je v mladosti udeleževal srečanj neonacistov. Toda Avstrijci o tem ne razpravljajo več, povsod po Evropi je ekstremizem postal nova normalnost.

Kurz, ki je bil leta 2016 ključni akter za zaprtje tako imenovane balkanske poti, je nemara opravil »umazano delo« za nemško kanclerko, toda nista si blizu. »Ali se mu je kdaj zahvalila?« je na nekem mestu ironiziral Wolfgang Schäuble. Mladi, ambiciozni politik je zajel duha časa, negotovost in strah, v isti koš je zmetal priseljence in teroriste, povsod je našel grešne kozle. Avstrija se pomika bliže višegrajski skupini. Majhna, mirna, tiha, gospodarsko uspešna in ena najbogatejših, najvarnejših držav, z Dunajem, prestolnico z najvišjo kakovostjo življenja več let zapored, je na volitvah potrdila zasuk, značilen za Evropo sploh. Je kot laboratorij, tudi tu je doživela polom socialdemokracija, ki je bila v zadnjih 47 letih 40 let v vladi. V Avstriji se začenja obdobje negotovosti, kontinentalna Evropa pa se vztrajno pomika nacionalkonservativizmu naproti.