Dom in svet: Merkelbluz

Izgubljena nemška stabilnost prinaša dvome, ki jih nismo vajeni.

Objavljeno
21. november 2017 13.58
Posodobljeno
22. november 2017 09.00
TOPSHOT-GERMANY-POLITICS-PARLIAMENT
Saša Vidmajer
Saša Vidmajer
Odkar je Angela Merkel letošnjo jesen izgubila šarm, v bistvu je izid parlamentarnih volitev nakazal začetek njenega konca, so načrti za prihodnost Evrope negotovi. Propad koalicijskih pogajanj in vladna kriza sta razgalila izgubljeno stabilnost Nemčije in globoko razdeljenost države; pogled na volilni zemljevid kaže razklanost na dvoje. Niti najboljši poznavalci ne vedo več, kako do nove vladne večine, pičle možnosti, na primer manjšinska vlada in nove volitve, so za povojno Nemčijo neznan teren. Ne gre samo za največjo in ekonomsko najmočnejšo državo članico EU, njena politična kriza ima širše implikacije za Evropo scela.

Nemčija je najvplivnejša članica Unije. Medtem ko je evropske ideje venomer proizvajala Francija, je pravila oblikovala Nemčija. To ni bilo vedno dobro. Ko je med finančno krizo v evrskem območju drugim pridigala o tem, da se morajo obnašati kot ona, je stopila v nevarno smer - od evropske Nemčije proti nemški Evropi. In ni bilo edinkrat, ko je kanclerka napačno ocenila situacijo. Ta država, prevelika za kontinent in premajhna za svet, pa je vedno zelo potrebovala EU. Nemški interes je geopolitično usidran v arhitekturo evropske integracije, obenem osemindvajseterica vedno pogleduje proti Berlinu in pričakuje vodenje.

V tem kontekstu je nemško-francoski tandem edinstven: od začetkov evropskega združevanja je veljalo, da šele ko bosta Berlin in Pariz premostila razlike in dosegla kompromisno rešitev, bo to praviloma postal evropski kompromis, sprejemljiv za vse. Po brexitu je celotna teža na Nemčiji in Franciji. Prva je v zadnjem desetletju velikokrat dala vedeti, da je brez resnega partnerja onstran Rena, ki bi lahko obnovil francosko-nemško dinamiko. Kanclerka je težko shajala z dvema predsednikoma zapored, tako z Nicolasom Sarkozyjem kot s Françoisom Hollandom. Poleg tega je bila Francija dolgo prešibka in Nemčija premočna. Nakar se je od nikoder pojavil Emmanuel Macron. Od njegove spektakularne zmage se vrstijo napovedi o restavraciji evropskega projekta.

In medtem ko je Evropska unija računala na kanclerko in na novo nemško vlado do božiča in je predvsem Macron računal na Angelo Merkel, ni zdaj na obzorju ničesar. Nenadomestljiva voditeljica ni več nenadomestljiva. Osrednja evropska država bo še kar precej časa zaposlena sama s seboj in s svojimi notranjepolitičnimi zadevami, znašla se je v krizi, ki ji je tuja. Dokler ne bo sestavila nove vlade, bodo odločitve o evropski prihodnosti, brexitu in reformi evrskega območja obtičale na stranskem tiru. Obstaja tudi možnost predčasnih volitev, pri čemer ni gotovo, da bo stranka krščanskih demokratov hotela na volitve z Angelo Merkel na čelu.

Položaj je kočljiv, nestabilna Nemčija prinaša dvome, ki jih nismo vajeni. Kaj to pomeni za reformo evrskega območja, ki je brez nje videti nerešljiva, pa za obrambo in migracije ter sploh za pobudo okrepljenega sodelovanja v EU oziroma Evropo več hitrosti, ki vznemirja tudi Slovenijo? Če niti Nemčija ni več predvidljiva, je toliko manj predvidljiv evropski projekt.