Tiskane izdaje
So trenutki, ko je potreben predah. Inavguracijski govor je gotovo eden takih, za Američane je slavje posebne vrste, oziroma, kot pravi zgodovinar Arthur Schlesinger, »trenutek, ko nacija kot eden prisluhne osebi, izbrani za najvišji položaj v državi«. Potem ko so Američani in svet v volilnem procesu spremljali desetine in desetine govorov, razprav, izjav, ostane en nagovor, ki odstopa od vseh – inavguracijski govor je monumentalni začetek predsedovanja.
Za tiste, ki so upali, da bo besednjak predsednika drugačen od retorike kandidata, je 20. januar prinesel malo utehe. Donald Trump kot predsednik je pokazal vso razdiralno moč, inavguriral je doktrino Najprej Amerika. Predvolilno geslo America first bi lahko razložil tudi precej drugače, na primer povezal ameriški uspeh oziroma ameriški interes z blaginjo preostalega sveta. Toda Združene države bodo odslej varovale svoje meje, in ne meja drugih, je rekel petinštirideseti, njegova nefiltrirana govorica, ki se ne ozira na nič, ne na tradicijo ne na protokol, je ponovno osupnila svet.
Osupnila je tudi barvna skala ceremonije, bila je zelo bela. Ne samo belina oblačil Trumpovih hčera, tokratno slovesnost je zaznamovala predvsem belina praznega prostora pod Kapitolskim gričem, ki je sameval skoraj prazen. Kontrast v primerjavi s pisanostjo inavguracije Baracka Obame leta 2009, izgledala je kot Woodstock, ne bi mogel biti večji.
Vse odkar je John F. Kennedy leta 1961, v svojem edinem inavguracijskem nastopu, pozval generacijo, naj služi domovini, so pozivi te vrste postali ključni del ameriškega političnega obredja. JFK je postavil standarde predsedniških inavguralnih govorov moderne dobe. V novejši zgodovini je izstopal Barack Obama. Recimo zgoraj omenjeni nastop pred osmimi leti: očitne so bile reminiscence iz Lincolnovih in Rooseveltovih govorov o državljanski vojni in véliki depresiji, pa tudi bodrila Washingtona in Paina vojakom med vojno za neodvisnost 1779. Za Trumpovega predhodnika je bila elokvenca v srži ameriške politike, izjemne retorične sposobnosti so bile bistveni del njegove politične karizme. To se ujema s tradicijo Združenih držav, njihovi véliki predsedniki so bili véliki govorci. Pomembnih trenutkov ameriške zgodovine se spominjamo z zapomljivimi citati: »Moj sen...«; »Ne sprašujte se, kaj lahko stori za vas domovina …«; »Ich bin ein Berliner«; »Ja, zmoremo«. Predsedniška retorika je ključna, besede oblikujejo politiko, ustvarjajo zavezništva, širijo vrednote, in za nikogar to ne velja bolj kot za ameriškega predsednika; hkrati gre za priznanje avtoriteti in instituciji predsednika.
Govorica moderne politike se je v zadnjih desetletjih zelo spremenila, v celoti je postala preprostejša, manj racionalna, retorični racionalizem ne more več prepričati skeptične javnosti. Trump je najbolj izstopajoč primer tega. V inavguralnem nastopu se je oddaljil od ameriške tradicije, s preprostostjo idej, populističnim sporočilom in jezikovno ubornostjo je mejo svoje avtentične govorice postavil še niže. Raziskave govorov kažejo, da bolj preprosto ko govori kak predsednik, bolj unilateralno in s predsedniškimi ukazi bo uveljavljal svojo moč.
