Dom in svet: Poškodovani imidž

Med vsemi sosednjimi državami je bila Avstrija vedno tista, ki jo je Slovenija najbolj spoštovala. Hrvaška je bila »najljubši sovražnik«, Madžarske, do Orbána, večinoma nismo opazili, konfrontacija z Italijo je trajala dolgo, preden se je izčrpala. Avstrija pa je bila venomer zgled. Ne glede na resne težave v dvostranskih odnosih je Slovenija Avstrijo zelo spoštovala. Se je zdaj v percepciji kaj spremenilo?

Slovenci so zgodovinsko bliže germanskemu kot romanskemu svetu, slovenska nacionalna identiteta, z družbenimi, kulturnimi, tako rekoč civilizacijskimi značilnostmi vred, je bila povezana z avstrijskim prostorom. Ko sem zunanjega ministra pred kratkim spraševala o tukajšnji identiteti − srednjeevropski, balkanski, mediteranski −, je odgovoril, da opaža predvsem habsburško miselnost.

Od srednjega veka dalje je gospostvo prihajalo iz Avstro-Ogrske, to razmerje moči med privilegiranim in podrejenim se je ohranilo. Vplivalo je na bližino, prijaznost, zaupljivost, neke vrste intimo v dvostranskih odnosih. Avstrija je »državna entiteta z nekoč pretežno s predniki današnjih Slovencev poseljenim ozemljem«, je pisal pokojni diplomat Matjaž Jančar. Gospodarji so bili Habsburžani, ne etnični Avstrijci, Slovenci pa so tudi po nastanku lastne države občutili in vzdrževali odvisnost in nesamostojnost. Za vsak odnos, tudi za podrejenost, sta potrebna dva. Se je zdaj v percepciji kaj spremenilo?

Blagovna znamka »Avstrija« je v zadnjem času zbledela, vprašanje je, koliko ima pozitivne in koliko negativne konotacije. Ena najuspešnejših evropskih držav, bogata, udobno umeščena med zahod in vzhod Evrope, vedno je znala svoj geopolitični položaj sijajno unovčiti, veljala je za demokracijo konsenza in socialnega partnerstva, ima spet črn madež. Predsedniške volitve v nedeljo bodo po Trumpovi zmagi prvi preizkus podpore populizmu in nacionalizmu v Evropi.

Bila je pojem trdnosti, zdaj stabilnost Avstrije razpada, etablirani politični stranki, ki sta vladali vse povojno obdobje, sta v drugem krogu predsedniških volitev ostali brez svojega kandidata. Podobo politične stabilnosti so spodkopale spomladanske nepravilnosti: za las je zmagal kandidat Zelenih Alexander Van der Bellen pred imenom skrajne desnice, nato pa je ustavno sodišče zaradi nepravilnosti pri preštevanju glasov po pošti volitve razveljavilo. Dodatno šlamastiko je pomenil jesenski odlog volitev zaradi slabega lepila na že poslanih glasovnicah po pošti. O izidu 4. decembra si ne upa nihče ugibati, toda igranje z idejo izstopa iz EU, ki jo omenja skrajni desničar, svobodnjak Norbert Hofer, je, vemo vsaj od brexita naprej, nevarno.

Avstrija se je rada razglašala za v svet odprto državo, lani je množični prihod beguncev v Evropo poškoval njen imidž mednarodno usmerjene države. Pokazal je vso ozkost, oziranje v preteklost in frustracije države, ki je sicer sprejela nemalo prišlekov, vendar je skupaj s sosednjimi državami zaprla balkansko pot. Avstrijski brand niso več samo Mozart, Almdudler, Swarovski ... je tudi svobodnjaška stranka, ki so jo leta 1956 ustanovili nacisti, finančne malverzacije bank, zapiranje meje, angst.