Dom in svet: Rdeči potni list

Švica je referendumska demokracija, referendum zares smiselno deluje samo tam. V državi, ki je otok sredi EU, ga politika razpiše zato, da bi ljudje lahko povedali svoje, drugod po Evropi gledamo referendume, s katerimi politiki manipulirajo, iščejo legitimnost. Pomenljivo je, kako so švicarski volivci, v ozračju vsesplošnega populizma na celini, te dni poskrbeli za lep izid. Večinsko so podprli predlog o lažji pridobitvi državljanstva za tretjo generacijo priseljencev. To je znak, da država verjame v integracijo priseljencev, tujce dojema kot del družbe.

Izid je v nasprotju z valom desničarskega populizma in protipriseljenskega sentimenta v Evropi. V Švici je več kot 60 odstotkov, vključno z večinami v 17 od 23 volilnih kantonov, podprlo predlog. Presenetljivo, niti ruralna okolja niso nasprotovala, ne glede na kampanjo desničarske ljudske stranke, ki je v sredico postavila problematiko islama in nacionalne identitete. Tokrat je prvič, da so Švicarji podprli ustavne spremembe o tem vprašanju, v minulih treh desetletjih so zavrnili podobne projekte, kar kaže, za kako občutljivo politično temo gre.

Državljanstvo je v Švici določeno z nacionalnostjo otrokovih staršev, ne z rojstvom na njenem ozemlju, kot pri priseljenskih nacijah, Združenih državah ali Kanadi. Drugače kot Francija, Švica ni nikoli poskušala povečevati prebivalstva z poenostavljenimi postopki pridobivanja državljanstva. Vedno je budno nadzorovala priseljevanje, ga povezovala z ekonomskimi cikli in začasnimi dovoljenji, je ena tistih, ki od prosilcev terja največ, značilno je, kako omejuje tudi nakup nepremičnin.

V skladu s švicarsko zakonodajo morajo tujci v državi prebivati deset let, preden lahko zaprosijo za državljanstvo, sledi niz mučnih preverjanj, s katerimi dokazujejo svojo primernost, merila se od kantona do kantona razlikujejo. V nedeljo sprejeti ukrep ne spreminja temeljnih pravil, vendar proces poenostavlja, pospešuje. Poslej bodo prosilci razbremenjeni dolgotrajnih in dragih preverjanj s strani kantonalnih in lokalnih oblasti. Restriktivna zakonodaja bo omiljena za mlade do 25 let, ki so integrirani v družbo, imajo korenine v Švici in gojijo z državo svojih prednikov samo še simbolne vezi. Doslej je bila konfederacija njihova domovina, vendar niso imeli rdeče (švicarske) potne listine.

V osemmilijonski državi je četrtina prebivalstva tujerodnega, to je ena najvišjih številk v Evropi, hitra naturalizacija je bila mogoča samo za tujce, več kot šest let poročene s švicarskim državljanom, poslej bo to omogočeno tudi otrokom druge generacije priseljencev. Pobudnica predloga v parlamentu je bila hči italijanskih staršev, ki so imigrirali v šestdesetih letih. Ustavna sprememba ni revolucionaren korak, švicarska država je znano toga, državljanstvo podeli samo tistim, ki sprejemajo njene kulturne vrednote, se naučijo jezika, niso odvisni od državne pomoči. In vendar je napredek, da prosilcu ni več treba dokazovati svoje integriranosti v družbo, nasproten dokaz bo moral proizvesti kantonalni organ. Poenostavitev pridobivanja državljanjstva je v času, ko kontinent preveva strah pred Drugim in izgubo identitete, zgleden znak.