Dom in svet: Tekoči univerzum

Begunci prihajajo iz oddaljenih krajev in utelešajo vse naše strahove, vsak od njih nosi okrog vratu tablo z napisom Konec sveta, je pisal Zygmunt Bauman. »Sporočajo in spominjajo nas svega, kar bi radi pozabili ...« Zdaj, ko v begunskih taboriščih v Jugoslaviji in na Balkanu ljudje množično zmrzujejo, in to je politika Evropske unije, v kateri Slovenija tvorno sodeluje, se splača spomniti njegovih sentenc. Eden največjih sociologov in filozofov našega časa, ki je v starosti 91 let umrl minuli teden, za seboj je imel lastno begunsko izkušnjo, je do zadnjega pisal o najbolj aktualnih vprašanjih dobe.

Povsem na začetku begunskega vala je problematiziral histerijo in zlorabo panike: televizijske vesti, časopisne naslove, politične govore, tvite in ostalo, s čimer se oblikujejo in izražajo strahovi v družbi. »Begunska kriza« je postala korektna šifra, s katero si ustvarjalci javnega mnenja podrejajo srca in glave javnosti, strašijo s padcem Evrope in načina zahodnega življenja, kot ga poznamo in cenimo.

Ljudje, ki so bežali pred vojnimi zverinstvi, despotizmi, lakoto in brezizhodnostjo, so trkali na naša vrata od začetkov modernega časa. Bauman je razlagal, da nas množične migracije spremljajo od nekdaj, »moderni način življenja« z gospodarskim napredkom, pa tudi konflikti in spopadi, ustvarja »odvečne ljudi«. Zato danes gledamo posledice globoke destabilizacije Bližnjega vzhoda, ki so jo sprožile zgrešene politike in vojne avanture zahodnih sil.

Pisal je o prišlekih na drugi strani vrat, ki so bili vedno predvsem tujci in so to še danes. »Tujci vzbujajo paniko ravno zato, ker so 'tuji' – ker so zastrašujoče nepredvidljivi, drugačni od ljudi, s katerimi komuniciramo vsak dan in za katere verjamemo, da vemo, kaj lahko od njih pričakujemo. O tujcih vemo premalo, da bi si znali razložiti njihove poteze... Situacije, v katerih ne vemo, kako ravnati, situacije, ki jih nismo sami proizvedli in ki so zunaj našega nadzora, so glavni vzroki anksioznosti in strahu.«

Današnje družbe so plehke, intelektualna angažiranost premalo humanistična. Javne intelektualce je komaj slišati, to je značilnost globalizacije, druge sile so močnejše; poleg tega so v zadnjih letih odšli Judt, Beck, Eco. Z Baumanom se je poslovil eden najbolj pronicljivih umov, presegal je ozka področja, njegova sociologija je povezovala politiko, filozofijo, literaturo, na nek način vse človeško. Prodornost teoretske analize je povezal z izjemno sposobnostjo nagovarjanja javnosti, zaradi preprostih, razumljivih razlag je bil zelo popularen. Kot luciden opazovalec krize na prehodu iz 20. v 21. stoletje, umeščene med padec ideologij in ekonomsko krizo leta 2008, nam je pomagal razumeti velikanske spremembe: od globalizacije, prekarizacije in nove revščine do fenomena velikih migracij in terorizma. Pisec brilijantne intuicije je s »tekočo družbo« ubesedil bistvo sodobnega sveta, ki ga določata negotovost in individualizem, njegova »tekoča moderna« povzema esenco tega, kar živimo: hitrost, prepustnost, spremenljivost.