V predvečerje olimpijskih iger v Londonu, športnega tekmovanja, ki ga že dobro stoletje častijo vsi narodi sveta, je slovenska politika našim športnikom poslala poslanico, v kateri jim je dala vedeti, da njihovega dela in dosežkov, s katerimi se ob uspehih sicer tako radi trka po prsih, ne spoštuje. Drugače ni mogoče razumeti odvzema pokojninskega dodatka nekoč sijajnim športnikom, ki so naredili toliko veselja ljudem, kot ga ni vsa politika v ranjki in samostojni državi skupaj. Miro Cerar, Ivo Daneu, Stanko Lorger, Bruno Parma, Draga Stamejčič - Pokovec, Jože Šlibar, Borut Bassin, Aljoša Žorga in Tine Šrot so z zlatimi, srebrnimi in bronastimi športnimi dosežki pisali zgodovino Slovenije na zemljevidu sveta. Bili so junaki svojega časa, vredni večnega spoštovanja. To je pač šport, v katerem je v času in prostoru za vse čase vse merljivo.
Dodatek k siceršnjim pokojninam (po ocenah iz leta 2004 bi si ga zaslužilo 100 nekdanjih vrhunskih športnikov, trenerjev in profesionalcev v vlogah funkcionarjev) so, kot je bilo razumeti obrazložitve, dobili za izjemne dosežke v absolutni svetovni konkurenci, a tudi kot priznanje za vse, kar so naredili za prepoznavnost in promocijo Slovenije (tudi v nekdanji državi). Res je sicer, da so zahvaljujoč izjemnim sposobnostim v času ukvarjanja z vrhunskim športom dobro živeli, vendar so to bili časi, ko nihče ni mogel zaslužiti za »ugodno« pošportno življenje. Tudi danes je zmotno mnenje, da najboljši slovenski športniki (razen nekaj svetlih izjem v igrah z žogo) dobivajo velike denarce. V atletiki, plavanju, veslanju, judu, jadranju ter celo v alpskem smučanju in skokih, ki so nosilci slovenske kakovosti na OI, je v Sloveniji denarja zgolj za preživetje.
Upati je, da sodobni olimpijski junaki s Primožem Kozmusom, Iztokom Čopom, Luko Špikom, Rajmondom Debevcem, Vasilijem Žbogarjem, Saro Isakovič, Tino Maze, Jolando Čeplak, Urško Žolnir, Lucijo Polavder, Petro Majdič, Damjanom Frasom, Robertom Kranjcem, Primožem Peterko in Petrom Žonto ne bodo v domačem okolju postali žrtve tradicionalnega socialno nesprejemljivega pojmovanja športa. Najbolj spoštovanih športnih priznanj, ki jim jih je podelil svet, jim seveda nihče ne more vzeti. Sodeč po spoštovanju, kakršno kažeta sodobna slovenska družba in še zlasti politika, pa se mi zdi, da jih doma v duhu varčevanja in gmotnih razmer čakajo »ceglasta, bukova in jutina« odličja, narejena na pogorišču in smetišču družbe iz ostankov propadlih gradbenih podjetij ter lesnih in tekstilnih tovarn.
Če že družba oziroma politika nima razumevanja za stiske in težave nekdanjih športnikov in trenerjev, ga imajo športniki sami. Klub olimpijcev je ustanovil solidarnostno fundacijo z namenom, da pomaga nekdanjim in aktivnim vrhunskim športnikom in njihovim trenerjem v preživetvenih stiskah, ob bolezni in telesnih poškodbah (invalidnosti), podpovprečnih prihodkih iz dela, invalidnin ali pokojnin. Težkim časom primerno bodo nekaj denarja namenili tudi najbolj nadarjenim športnikom, ki zaradi socialnega in finančnega stanja družine in matičnega okolja nimajo možnosti, da uresničijo svoj talent. Podobne fundacije imajo tudi v razvitih državah, tako da vsaj po tej plati Slovenija ne bo v negativnem smislu štrlela iz evropskega povprečja.
Svoje smo k spoštovanju najboljših športnikov prispevali tudi športni novinarji s Hišo slavnih slovenskih športnikov, kjer bodo velikani svetovnega slovesa dobili svoj dom v okolju, ki ve, kaj pomenijo njihovi dosežki, in jih zna s časovno distanco ovrednotiti. Hiša je postavljena tudi zato, da športna zgodovina ne bo (prosto po Schillerju) skladišče domišljije posameznikov, kratkega zgodovinskega spomina, s katerim želijo preteklost prilagoditi svojemu času z namenom, da postane tisto, kar si sami želijo.