Tiskane izdaje
V času objave tega bloga še ni znano, kdo stoji za eksplozijami na bruseljskem letališču in podzemni železnici, ki so že zahtevale številna življenja, a je že zdaj jasno, da gre za napad na idejo Evrope in na vrednote Zahoda, za napad na vse nas.
Tako kot lani v Parizu, kot prej v Londonu in Madridu, kot marsikje na Bližnjem vzhodu in drugje. Bruselj je sedež Evropske unije, na njegovo letališče, zdaj oskrunjeno z morilskimi bombami, predstavniki vseh držav EU vsak dan prihajajo na demokratična dogovarjanja o našem razvoju in življenju.
Evropska demokracija morda še ni do konca dodelana, a je kljub temu največ, kar je v svoji dolgi krvavi zgodovini dosegla stara celina. Pogosto oštevana je vendarle pomagala k desetletjem miru in blaginje, zaradi katerega Evropska unija ni le magnet za vse tiste evropske države, ki bi se še rade pridružile, ampak tudi za milijone, ki z bližnjih kriznih žarišč ali propadlih držav tvegajo življenja za prihod sem.
Med njimi so morda tudi takšni, ki sovražijo vse, za kar stojita Evropa in Zahod, vsaj večina upravičencev do azila pa beži prav iz pekla, ki so ga ustvarili zakleti nasprotniki drugih verstev in drugih načinov življenja od svojega sprevrženega.
Morda pa so tudi bruseljski atentatorji − tako kot pariški − že dolgo med nami. Morda so se tako kot pravkar zajeti Salah Abdeslam, soodgovoren za 130 žrtev, sovraštva nalezli po čisto običajnem odraščanju v katerem od zahodnih mest. Belgijska policija zdaj tudi domneva, da so Abdeslamu med skrivanjem tik pred njihovim nosom močno pomagali prijatelji in družina.
Kri nedolžnih je zdaj tudi na njihovih rokah, dokazujejo pa tudi, da vsaj pariški atentatorji niso bili izolirani in užaljeni odpadniki iz večinske družbe. Lahko bi bili njen del, a so se raje odločili za njeno uničevanje.
V vročih političnih in ideoloških sporih, ki so nam dovoljeni prav zaradi življenja v svobodni skupnosti narodov in ljudi, smo pogosto bolj jezni na naše sosede, ki ne delijo našega mnenja, kot na druge, ki prezirajo način življenja vseh nas.
Skrajni čas je, da se zavemo, kako ranljivi smo vsi skupaj in da bomo takšni, kakršni smo, preživeli le s soglasjem o najnižjem skupnem imenovalcu naših družb: nenasilju, enakopravnosti in svobodi govora, združevanja in verovanja, pravici do pravne države. O vsem drugem se lahko prepiramo, o tem ne.
