Dražgoška bitka: scenarij Milan Kučan, režija Veljko Bulajić
sob, 15.01.2011, 00:25; spremenjen: 00:30
Dražgoška bitka: scenarij Milan Kučan, režija Veljko Bulajić
Udeležba kot vedno prominentna. Predsednika DZ in DS, predsednik vlade, pravosodni minister, notranja, kulturna ministrica,associate minister za sranje v koaliciji in — nenazadnje, ob opazni odsotnosti sedanjega — nekdanji predsednik.

 

Problem s partizanstvom je mnogoplasten in kontradiktoren, začne pa se z vprašanjem aktualnosti.

Po eni strani je fabriciranje, napihovanje in pompozno proslavljanje domnevnih vojnih veledogodkov à la Dražgoše kot top prioritete na področju družbenopolitične simbolike absurden anahronizem. Že sámo po sebi, kaj šele dandanes.

Po drugi strani pa je partizanstvo vendarle del slovenske preteklosti — in to v veliki meri pozitiven del. Partizanstvo je sicer passé, ni pa zato za na smetišče zgodovine. Kje bi bila torej smiselna, uravnotežena sredina?

Ko sem v nedeljo zagledal fotografijo partizanskih vnukov, udeležencev proslave v Dražgošah, od glave do petà odetih v originalne partizanske uniforme, sem najprej pomislil, da gledam reportažo s snemanja novega slovenskega filma. Nasvidenje v naslednji vojni: The Sequel, je bil prvi naslov, ki mi je pri tem prišel na misel.

Potem pa sem se spomnil. Ne! Ministrstvo za kulturo bo po mnogih letih, celo desetletjih vendarle posnelo filmsko epopejo z naslovom Dražgoška bitka! To bi bilo logično. Če že stoji v Dražgošah betonski monstrum v stilu Dušana Džamonje, iznajditelja megalomanske memorialne forme vive v nekdanji Jugoslaviji, potem dejansko ni razloga, da ne bi posneli tudi svoje verzije partizanske akcijske melodrame v stilu Delićeve Sutjeske in Bitke na Neretvi Veljka Bulajića.

Tako kot je nekoč sam Tito zrihtal Richarda Burtona, da je igral njega, bi lahko zdaj Đuro zrihtal frenda Brada Pitta, da bi igral Bičkovo skalo.

Prebral pa sem tudi pretresljivo pričevanje človeka, domačina, ki je kot desetleten fantič doživel dražgoško bitko – in jo za razliko od svojega očeta in strica in mnogih sovaščanov tudi preživel — in svoje spomine mnoga leta pozneje zapisal in lani januarja objavil v Družini.

Kot so pisno pripomnili nekateri drugi pričevalci, tekst v vseh faktografskih podrobnostih sicer ni čisto zanesljiv, vendar kljub temu povzema zgodovinsko bistvo bitke: da se je Cankarjev bataljon spustil v bitko s premočnim okupatorjem, je bilo vojaško nepotrebno, do civilistov pa neodgovorno. Partizani so imeli možnost, da se pred premočnim sovražnikom pravočasno umaknejo iz strateško nepomembne vasi. To so jih sicer gostoljubni vaščani tudi prosili, saj so pravilno slutili, da bodo prav oni tisti, ki bodo v vnaprej izgubljeni bitki in po njej najbolj nastradali.

Komandant Stane Žagar (član CK KPS) o tem ni hotel slišati. Priča sicer navaja, da so se partizani stacionirali v Dražgošah zato, ker je bila vas “farška” (in razmeroma bogata) in po komunistični logiki zato primerna za postransko škodo – toda recimo, da je to že bolj mnenje kot spomin.

Skratka: tudi brez ideoloških pripomb je očitno, da je dražgoška bitka ne najbolj slavna in herojska epizoda iz slovenskega narodnoosvobodilnega boja. Enaištirideset civilistov in sedem partizanov je padlo za moralo in za imidž NOB, kar da je dvomljivo pripomoglo h končni zmagi. Se je splačalo?

Na to vprašanje ne terjam odgovora od politikov, ker si znam nanj odgovoriti sam in ker me sploh ne zanima, kako oni odgovarjajo na dramska, literarna vprašanja. Terjam bolj pomemben odgovor:

Ali je enaištirideset civilistov in sedem partizanov padlo tudi zato, da lahko Gantar, Zalar, Kresal, Erjavec, Širca in za nameček še Pahor — ki je to nedeljo zgledal kot zlovoljen, naveličan privesek — s forever bivšim predsednikom na čelu prepričujejo vesoljno slovensko človeštvo v svojo privrženost poenostavljenim moralnim idealom izpred sedmih desetletij?

Še več! Nam morda hočejo s tem svojim nastopaštvom dopovedati, da je bila ideološka instrumentalizacija partizanstva nasploh in kar počez, z njegovimi negativnimi platmi in posledicami vred, vredna njihove in naše, takratne in današnje pozornosti — da ne rečem čaščenja? Ali mar mislijo, da onstran tiste nekajtisočglave množice, ki vsako leto roma v Dražgoše, kot da bi hotela priti k sebi od zavoženosti sodobne družbe, obstaja le še pokvarjen svet, ki ne zna ceniti ne partizanstva ne plemenitih žrtev in potrpežljivosti tedanjega časa?

In ali mislijo, da so ljudje, ki se jim pasje procesije dražgoškega tipa zdijo nepotrebne, otroci in vnuki tistih, proti katerim so se njihovi očetje in dedje borili in jih — bando! — na koncu tudi legitimno fentali in potomce še petdeset let diskriminirali? Ali mar hočejo reči, da je bilo vse to v redu in da je bilo treba za pokritje teh manipulacij sfabricirati mit, kakršen je ta o dražgoški bitki, in ga perpetuirati še vedno globlje v XXI. stoletje?

Ne! Da se najvišji slovenski politiki udeležujejo proslave v Dražgošah in se prerivajo ob Kučanu — in pri tem dajejo pomen in kredibilnost ideološkim konstruktom —, je škandalozno. Najbolj škandalozno pa je seveda Kučanovo sprenevedanje.

Je rekel: “S svojo opredelitvijo vsak izbere med svetom svobode, ki je povezan z žrtvijo, in svetom nesvobode. Ob današnjih upravičenih razpravah o domoljubju bi se morali zavedati, da so partizani že dokazali ljubezen do domovine in da jim domoljubja ni treba spet dokazovati. Kdor takrat ni zmogel domoljubja, pa ga zdaj vest sprašuje o tem, naj domoljubje dokazuje s svojimi dejanji, ne pa z zanikanjem domoljubnih dejanj drugih.”

Kučanovo povezovanje svobode in (samo)žrtvovanja je v kontekstu govora sicer samo obrobna domislica, vendar za slovensko mentaliteto nasploh zelo tipična metafora poraza, ki govori o višjem smislu izgube ali celo smrti. Zakaj je med levičarji najbolj priljubljena politična proslava prav redna letna komemoracija nesmiselne bitke, ki se ni mogla končati drugače kot s porazom in številnimi civilnimi žrtvami?

Nekaj nas mora boleti, nekaj moramo trpeti, sicer vse skupaj nima smisla. Svoboda je v bolečini. Resnična svoboda je svoboda poraženca. Kdor zmaga, izgubi svobodo.

Ali z drugimi besedami:

Zakaj je Slovenija največja porabnica sveč na svetu? Zakaj je Tomaž Humar postal narodni heroj, ko je omagal pod vrhom Nanga Parbata? Zakaj je postala Petra Majdič narodna junakinja, ko je nespretno padla v luknjo, si zlomila rebro in zapravila zlato medaljo?

Toda pustimo zdaj te narodove bolečine.

Naslednji nedeljski nesmisel — s katerim se sicer nima smisla podrobno ukvarjati — je direktna Kučanova primerjava partizanskih in današnjih časov: “Tako danes kot v času dražgoške bitke je med ljudmi vladala negotovost, loteval se jih je občutek brezizhodnosti.”

Brez komentarja. Pa brez sramu tudi.

Kaj pa ta njegova teza, da bi bilo treba politiko “rehabilitirati”? 

Kučan je pojem rehabilitacije uporabil zelo dvoumno ali celo troumno, ni pa čisto jasno, ali je to storil namerno ali po nerodnosti. (No, da je šel od vseh ljudi na svetu govorit o rehabilitaciji prav Kučan, je že samo po sebi nerodno.)

Rehabilitacija namreč lahko pomeni, da je (bila) politika zaradi nekaterih zlonamernih ali nesposobnih insiderjev kar po dolgem in počez zapostavljena, degradirana, diskvalificirana. Niso vsi takšni, krivico jim delamo, ne zaslužijo si vsi takega tretmaja.

Druga varianta je, da so politiki kot storilci kaznivih dejanj, ki se lahko po prestani kazni reformirani in poboljšani vrnejo v družbo. Rehabilitacija pa lahko — tretjič — tudi pomeni, da so politiki kot zasvojenci, ki jih je treba ozdraviti in jim omogočiti vrnitev v normalno življenje.

Vsaka od teh treh možnosti seveda predpostavlja drugačen odnos državljanov do politikov ter drugačno stopnjo krivde in odgovornosti politikov. Predvsem pa bi bili vsi trije možni pomeni v stilu socialistično-samoupravne metaforike za nezaželene družbene elemente, kakršne se je Kučan nekoč enkrat za vselej naučil in se je ne more znebiti. Kučanu se pač toži po dobrih, starih časih, ko so bili politiki še spoštovani, cenjeni, pomembni, pokroviteljski.

Proslavljanje dražgoške bitke je dandanes skratka le še tabloidni politični futer. Dogodek je za zunanje opazovalce resda zreduciran na etnološko muzealijo tipa cerkljanske laufarije, vendar ima tudi opazne politične posledice.

Med temi je seveda najbolj neprijetna ta, da vzbuja vtis, kot da imamo poleg prave države še paradržavo političnih zombijev, ustanovljeno leta 1942 in utemeljeno na eksplicitnih, ekskluzivnih vrednotah partizanstva.

Prijavi sovražni govor