Drek dogaja

4. 3. Tema. Vžgem. Tema. Se mi posveti, da mi luč, kratka, ne sveti. Ne leva ne desna. Jezus, kaj če se kaj takega kje daleč od domačega ognjišča pripeti? Pa se ni. Vemo, večina ljudi je zaslepljenih, oni, ki so mi naproti pripeljali na sedmih kilometrih, pa so bili dodatno, denotativno.

7. 3. Če burja špiči, ljubljanocentrično merjeno, z Murskosoboškega, stena pod nebom pa je obrnjena proti jugu, se človeku zdi, da mu piš ne bo mogel do živega, še skozi tkanino ne. Pa če odmisli, da vetrovnost ni pomembnostno stodeseta značilnost Vipavske doline. Treba se je bilo odločiti – težnost premagovati na prepihu in sončku ali v zavetni senci. Pokritogava, zadelana, celo oštunfana, skratka, kmetavza, sva v treh urah le napihnila svoja ega, da bo držalo za teden, deset dni.

9. 3. Včasih se tolažim, morda celo žalostim, poslušaje in ugotavljaje, da radijski novinarji zlahka zmorejo še pičlejšo mero vsebinske zahtevnosti kot tipkajoči. Poslušam eno od mnogih najboljših postaj, z najboljšo vremensko napovedjo in podobnim, popoldne, dan je lep, špikerska popularnica se strinja in največ, kar se po njenem v takem lahko počne, je kavica s prijatelji. Jej, jej, avša. Na pivo niti ne pomisli.

10. 3. Sedim v piceriji, jestvino (razmerje pet proti tri) delim s hčerjo, takole profilno simpatično, kot bi ne bila moja. Sem kar malo ponosen. Pri sosednji mizi mati prostih rok, ata v desnici vilice, z levici pa ima na rami naslonjeno štručko, podobno oni novopečeni iz reklame za veletrgovino, le da je bilo to otroče živo, ne krušno, morda mesec, dva staro. Se spomnim, koliko je že tega, kar me je desetletnica redno po rami bljuvala. Bi ponovil vajo? Nak, prizor s komaj rojenim ima dodatek, štiriletnega bratca, potlačenega, zatrtega, fovšljivega štručki, tako zoprnega, da je celo umirjena rodnica vstala izza mize, ga trdo zgrabila in mu zagrozila, da bo ob takem obnašanju to njegova zadnja večerja. V piceriji.

11. 3. Ne morem se odločiti, je pojav želodčnega vijačenja in razformiranega blata dan po tem, ko zataji tvoja greznica, sreča ali ne. Odgovorim nevtralno: šit hepns!

12. 3. Danes je ta veseli dan, ko sem svojemu bližnjiku za obletovanje rojstva kupil knjigo Kurc gleda, pa se spomnil, kako sem pred natanko sedmimi leti, potem ko sem istemu telefonično voščil, za deset dni odšel v vzporedni svet, pa ne mislim na internet. Jutri sem načrtoval plezo, pa sem te čase kar malo vražje vere, bo petek, trinajsti v mesecu. Je pa naključje hotelo, da me službeno čaka teren pet minut od tam, kjer bi parkiral, če bi plezaje skušal usodo na dan, ko praznuje nesreča.