Tiskane izdaje
V tednu, katerega konec držite v rokah, je minila peta obletnica smrti Janeza Drnovška. Če kdaj, potem lahko zdaj vidimo, kako preroški je bil tisti stavek, da se bodo pobili za njegovo nasledstvo. Slovenija je razdeljena bolj kot kadarkoli, politika je izpraznjena, država pa ima v odnosu do državljanov ogromen deficit legitimnosti.
Morebitna nova vlada Alenke Bratušek teh problemov seveda ne bo rešila. 'Morebitna' zato, ker je od vložitve konstruktivne nezaupnice do dejanske prisege nove vlade še zelo dolga pot in vmes se lahko zgodi marsikaj. Tudi to, da bi se nova večina, ki se je oblikovala, le težko in ob zelo velikem medsebojnem nezaupanju ter notranjih trenjih (bodočih) partnerjev razletela v trenutku, ko bi vlada Janeza Janše padla.
Igor Lukšič po eni strani potuje po Sloveniji in na seriji tribun pravzaprav izvaja predvolilno kampanjo, po drugi strani pa je, domnevno pod pritiskom poslanske skupine, privolil v vstop v novo vlado in nadaljevanje mandata. Gregor Virant, ki je zagovarjal nadaljevanje vlade (celo v isti postavi, le z drugim premierom) in odločno zatrjeval, da je proti 'slamnatemu mandatarju', pa v teh dneh sporoča, da morajo najprej izglasovati konstruktivno nezaupnico, potem pa bodo videli, kako naprej, pri čemer dopušča možnost za hitre predčasne volitve.
Če prevedemo: obstaja povsem realna možnost, da Alenko Bratušek potrdijo za mandatarko, nato pa pogajanja o sestavi vlade iz tega ali onega razloga propadejo, kar privede do predčasnih volitev še pred poletjem. Zato bo tistih petnajst dni po izglasovani nezaupnici Janezu Janši ključnih za srednjeročno prihodnost te države.
Vse to pa se dogaja v okolju slovenske politike, ki je stvari zavozila do konca, kjer so strankarski interesi daleč vsaksebi in katere politična kultura je popolnoma na psu. Hkrati imamo na eni strani potapljajoče se gospodarstvo in vedno večjo armado brezposelnih, na drugi strani protestno gibanje, za katerega je odstavitev Janeza Janše od oblasti zgolj nujni, ne pa tudi zadostni pogoj za začetek sprememb v družbi.
Da bi to dosegla, bo morala nova oblast imeti kar precej, oprostite, jajc. Zato je morda res primerno, da Slovenija dobi prvo predsednico vlade, saj »imeti jajca« ne pomeni tudi, da moraš ves čas z njimi razmišljati. In če se sprašujete, kaj pomeni »razmišljati z jajci«, se le ozrite na profil Stranke na twitterju. Tam so med drugim zapisali, da bo trajanje vlade Alenke Bratušek tako kratko, kolikor je kratko njeno krilo. Seksizem, vreden samega Pavla Ruparja in Ervina Schwarzbartla.
Zaradi vsega naštetega so preračunavanja, da bi s konstruktivno nezaupnico izsilili predčasne volitve, ne da bi spremenili osnovna pravila igre, poskus politične prevare prve vrste. Celo Janez Janša je v, hm, nesinhroniziranem intervjuju na tretjem programu državne televizije povedal, da se je pripravljen pogovarjati o kompromisu glede sprememb volilnega sistema. Je pa res, da je to rekel še v vlogi predsednika vlade. V vlogi vodje opozicije je bil le redko naklonjen kompromisom.
Nova vlada, če bo res oblikovana, bo tako pred težko nalogo. V bistvu bo morala tlakovati odstop sedanje leve in desne politične elite z oblasti in ustvariti pogoje, da se iz protestnega gibanja ustvarijo nove stranke in gibanja, ki bodo, če bodo tako hoteli, določili prihodnost te družbe.
Pravzaprav, če natančno pogledamo, se je Drnovšek zelo zmotil. Ne le da se politična elita ni pobila med sabo, s polarizacijo družbe in znižanjem ravni javne razprave hrani samo sebe. Z Drnovškovim nasledstvom pa brez kančka slabe vesti dela kot svinja z mehom.
