Trendi: Druga Evropa

Začela se je končnica med Angelo Merkel in Aleksisom Ciprasom. Grška kriza je prvo evropsko vprašanje, tu se je zgodba začela, tu se odloča o prihodnosti Evrope. Ne gre samo za nemško dogmo, da so dolgovi posledica greha in da je treba plačati. Odpis dolgov je neizbežen, ne glede na terminologijo, ki jo za to uporabimo. Da to razumeš, pač ni treba biti levičar. Volilni uspeh Sirize je velik poraz nemške kanclerke, pooseblja vse tisto, kar uničuje Evropo – diktat varčevanja in primankljaj demokracije.

Medtem ko se kažejo prvi obrisi začetka konca nemškega varčevanja, najmočnejša evropska političarka še vedno razkazuje nepopustljiv obraz. Nemudoma je izjavila, da odpis dolgov ne pride v poštev, ni videti, da se bo sestala z novim grškim premierom pred vrhom EU, njen finančni minister je povedal, da »volitve ne spreminjajo nič«. Rahlo neprijetno za kanclerko je, da bo grška revolucija zasenčila tudi njeno srečanje z Barackom Obamo v ponedeljek v Beli hiši. Ameriški predsednik ne skriva simpatij do Ciprasa in kritik nemškega varčevanja. Združene države pripovedujejo, da obstajajo meje pritiskanja na Grčijo, ker »držav sredi depresije ne moreš privijati v nedogled«. Telefoniral je v Atene, pledira za »kompromis, sprejemljiv za vse strani«.

V komaj osmih dneh je Siriza sestavila vlado, začela evropsko turnejo, se taktično lotila individualnih pogovorov, objavila načrt za zmanjšanje dolžniškega bremena. Konfrontacija z EU je popolna. Po grškem zasuku se pozicionirajo tudi vsi ostali na celini. Merkel je pod pritiskom doma, naj ne popusti, in v hkratnem mednarodnem primežu, da je dogovor nujen. Še pred zmago Sirize je bilo očitno, da se evropska kriza poglablja, velike evropske države, Španija, Francija, Italija, vse se spopadajo z močnim nezadovoljstvom javnosti in protivarčevalnimi gibanji na levi in desni. Predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker hoče s pomočjo Francije in Italije razrahljati pakt stabilnosti, potem ko je Grk Janis Varufakis zavrnil trojko, je bruseljska komisija prècej izrazila pripravljenost, da jo zamenja s kako bolj demokratično legitimno strukturo. Francoski finančni minister je v Parizu omenjal nujnost »nove pogodbe« za Grčijo. Jedro ob kanclerki se oži.

Leta zapored je vztrajala, da sta trdo odrekanje in golo trpljenje edina pot do okrevanja. Siriza je rezultat ravno tega. Zdaj je taisti Cipras z zahtevo po spremembah postavil pred njo najhujši izziv. Merkel ne skriva, kako zelo jo vznemirja dejstvo, da postaja v Evropi vse bolj osamljena, da Nemčija izgublja avtoriteto. V bistvu je osupljivo, da še vedno najmočnejša političarka na celini ne pokaže česa več od znanega moraliziranja o dolgu in krivdi, da ne vidi dlje od kratkoročne logike številk oziroma ne doume, da je čas za kompromis.

Negotovo ostaja, kako se bo izteklo za Grčijo in ali bo tudi Siriza na domačem terenu naredila tisto, kar je treba narediti. Vsekakor vstopa evropska demokracija v nevarne čase, komentira zgodovinar Mark Mazower, pisec knjige o »temačnem kontinentu«. Opominja, da Evropa mora spremeniti smer in opozarja na vzpon desnih ekstremizmov.