Boris Jež, Sobotna priloga
Nekega dne so se v Papui Novi Gvineji domislili, da bi tudi sami imeli družinski zakonik. Staknili so glave, no, pravzaprav so se sestali ob ognju, vsi s sulicami, bodali in podobnim »orodjem«. Vsi z bojnimi barvami svojih plemen, ki so se že pred desetletji uradno odpovedala ljudožerstvu, ne vedoč, da je ljudožerstvo na »civiliziranem Zahodu« še vedno industrija. Nekateri so prileteli kar s helikopterji Združenih narodov, ker se jim je zdelo samoumevno, da železna ptica pride ponje in jih dostavi kamor koli.
Najprej so seveda morali stakniti glave: Papua Nova Gvineja, kaj je sploh to!? Vzeli so v roke učbenike in zemljevide, vse bolj ali manj v angleščini: Independent State of Papua New Guinea, 462. Osemstoštirideset kvadratnih metrov, 5.699.500 prebivalcev. Poglavarji, ali kar koli so že, si s temi podatki niso mogli pomagati – vsaj ne do družinskega zakonika. In potem še dodatna zmeda: na PNG živijo rasno, jezikovno in kulturno zelo različna ljudstva. Na obali in v notranjosti živi več kot 750 papuanskih ljudstev (84 odstotkov). V medsebojnem komuniciranju in uradni uporabi je jezik tok pisin, mešanica angleškega in malezijskega jezika, v južnem delu otoka je v glavnem jezik hiri motu.
O verski pripadnosti raje ne bi navajali podatkov, se pa vendarle zdi nenavadno, da močno prevladujejo protestanti, za njimi so katoličani in skoraj zanemarljiv je že delež tradicionalnih verstev. V takšni državi je težko izglasovati »za vse enak« družinski zakonik.
Skratka, precej zapleteno že sicer, kaj šele za kakšen družinski zakonik. Sestavljavci slovenskega družinskega zakonika (in morebiti njihovi somišljeniki s Papue Nove Gvineje) se morajo tu resno zamisliti.
Morda bi pa »modrecem« utegnila pomagati Margaret Mead, svetovno znana antropologinja, ki je med drugim raziskovala tri, tako pravi ona, primitivne družbe s Papue Nove Gvineje. Prvi so menda Planinski Arapeši, drugi so Mundugumori, tretji pa so Jezerski Čambuli. Vsi in vsak zase so živeli različno in po svoje. Nekateri so bili celo ljudožerci. Meadova je med drugim napisala knjigo Spol in temperament v treh primitivnih družbah. Predvsem so vsi »prakticirali« povsem različne spolne prakse in družinske običaje. Avtorica tako natančno opisuje, kako je bilo tako rekoč od hriba do hriba, od doline do doline drugače. Znanstvenica pa je prezrla vsaj eno pleme. Slovence.
Ko gre za takšen ali drugačen družinski zakon po svetu, bo vsekakor Slovenija morala biti vzor. Če so Američani s svojo ustavo tako rekoč »šablona« vsem tovrstnim aktom po svetu (kar je zelo pozitivno), potem ne bi bilo nič narobe, če bi Slovenceljni s kakšnim referendumom zakoličili svetovno ureditev o družini. Združeni narodi premorejo sicer nekakšno deklaracijo o človekovih pravicah, a kakšen papir iz kakšnega slovenskega zakotja bi seveda moralno prevladal.
Ja, seveda, družinski zakonik! Družbo je treba strniti v njihove domove, okolja, jih obdati z električnimi pastirji. Družinski zakonik in vse okoli njega je v posmeh zdravi pameti. Vsaka normalna družina ve, kaj je družina. Dobra družina. Če pa k temu kot vipavska burja prihrumijo oblast, politika, politikantstvo, dušebrižništvo, ideologije …, se vse skupaj zvrne kot kakšen kamion.
Zanimivo je, da smo na nižji ravni od Papue Nove Gvineje. Tam bi se, čeprav do včeraj ljudožerci ali ljudje na splošno nespodobnih navad, zmogli dogovoriti o družinski regulativi. Družine še nikomur ni uspelo dokončno definirati, ker se sproti oblikujejo. Narava, čas, prostor, zgodovina in seveda kulturno izročilo naredijo svoje. To, da se moramo »plebiscitno« odločati o družini, o njenem bistvu, ki je pravzaprav stvar ljudi samih, njihovih src, je kar malce perverzno. Lahko bi se odločali o našem življenju kot takem, o njegovi svetlosti, o prihodnosti otrok …, odločamo pa se politično.
Ko seštevam te svoje in vaše misli, ne vem, pri čem sploh smo. Vse bolj se bo treba primerjati z deželami, ki doživljajo podobne ali malce drugačne »psihološke« krize. Ta svet ni več, kot je bil. Po drugi svetovni vojni je bil neverjeten razcvet ekonomije in sploh vsega, avtomobile so izdelovali po tekočem traku, zdaj pa vse skupaj nekako usiha. Niti idej ni več. Evropo, to zibelko kultur, bi najraje zmleli v cestni prah.
Zdi se, da so na Papui Novi Gvineji mnogo pred nami.