Najbrž ni nikogar več, ki mu ne bi bilo jasno, da je predčasna zamenjava oblasti proizvedla močan in povsem nepričakovan učinek, na prvi pogled postranski, v resnici precej usoden. Že dolgo se ni zgodilo nič, kar bi bilo primerljivo s tolikšno mobilizacijo civilne družbe, kot jo je sprožila potopitev kulturnega ministrstva. Res je pokonci predvsem kulturna sfera, toda zanimivo je primerljivo dejstvo, da je razbitje ministrstva za okolje in prostor, ki je dolgoročno enako škodljivo, povzročilo komaj opazen javni odpor, čeprav je ekološko čutečih ljudi v Sloveniji prav gotovo več kakor tistih, ki se čutijo prizadeti kot neposredni oblikovalci ali odjemalci slovenske kulture. V zadnjih dveh tednih je bilo o enem prvih koalicijskih ukrepov, preden je vlada sploh postala formalno opravilna, izrečenih toliko razumnih in utemeljenih besed nasprotovanja (resnično: običajnega nastopaškega spakovanja je bilo komaj kaj), da je na tem mestu smiselno povzeti le tisto, kar se je izoblikovalo kot bistvo tega povolilnega dogodka.

To bistvo pravi, da je dvajsetletna kohabitacija države in kulture doživela trenutek razdora, vsaksebnosti. Ni treba stotič ponoviti, da ima kultura pri slovenski državotvornosti bistveno drugačen pomen, kot ga je imela kultura pri Portugalcih ali Madžarih na primer, res je tudi, da slovenska situacija v Evropi ni tako izjemna, kot smo se navadili misliti (prav gotovo je primerljiva z baltskimi narodi in državami) – toda neovrgljivo dejstvo je, da bi leta 1991 ne bilo kaj udržaviti, če ne bi bilo »substance«, ki jo je ob vsej socialnozgodovinski mizeriji proizvedla kultura. No, morda bi bilo gradiva dovolj za kakšen udoben protektorat.

Ni mogoče reči, da ni država po osamosvojitvi za kulturo naredila nič, toda vse, kar je naredila, je počela s stisnjenimi zobmi, brez zavedanja, da kultura ni le nekaj, kar se dolžnostno rešpektira za nazaj, ampak je predvsem investicija v prihodnost, pri majhni naciji še pomembnejša kot pri velikih. Tako je nekakšno naporno sožitje vendarle obstajalo (morda ga je najbolje poosebljal pokojni Rudi Šeligo), država se je delala, da voljno sledi inerciji tradicionalne vloge kulture, kultura pa se je miroljubno sprenevedala, da je s takšnim bontonom za silo zadovoljna. Dokler niso prišle decembrske volitve in nato vladni zakon, ki je začel veljati pred enim tednom in po katerem s kulturo pač je, kot je.

Pri tem je jasno, da se je ta personificirana država do kulture obnašala skoraj enako, naj jo je vodila leva ali desna vlada, in ve se, da so je vodile predvsem leve. Vendar je jasno tudi to, da se opisana kohabitacija zdaj ne bi razdrla, če bi novo koalicijo sestavila nasprotna stran. Predvidena združitev kulturnega ministrstva in brezdenarnega resorja za Slovence po svetu bi končno strnila, kar bi moralo biti skupaj že od leta '91. Zdaj kaže, da se bo vlada raje ukvarjala z okrog dvesto petdeset tisoč Slovenci in njihovimi potomci po svetu kot pa z dvema milijonoma doma. Ponovni mandatar pač zmore toliko znamenite arogance, da se mu ni bilo težko požvižgati na simbolno vrednost kulturnega resorja in ne začutiti potrebe, da bi koalicija svoje stališče vsaj resno argumentirala. Varčevanje pri administrativnih stroških namreč ni resen argument.

Manj kot protesti na dan in večer pred praznikom preseneča vsobsežnost in organizacijska operativnost, ki sta tako rekoč čez noč zrasli iz nasprotovanja stapljanja ministrstva z drugimi, le na videz sorodnimi resorji: najprej prek sedem tisoč podpisov, nato skupinski nastop petnajstih društvenih asociacij (KOKS), ki pokrivajo posamezne kulturne profesije, od prevajalcev do filmskih režiserjev, nazadnje vstajenje sindikata Glosa, zganil se je celo akademijski razred za umetnost. Ker je vsa ta kulturniška populacija politično desna in leva ali indiferentna, množične mobilizacije ni mogoče razumeti tako, kakor da je v njej vsebovan tudi odpor do nove Janševe koalicije; vsekakor ta sama po sebi ne predstavlja vodilne motivacije.

Ne bomo si delali utvar, da gre za začetek levodesnega ideološkega sožitja in za spontani konec kulturnega boja zaradi novega in večjega »sovražnika«, očitno pa se je zgodilo nekaj, kar je po dolgem času temeljito pretreslo slovenski občutek za nacionalno samobitnost. To je omenjeni razhod med kulturo in državo: prva je spoznala, da je izigrana in ponižana, druga, artikulirana skozi novo politično koalicijo seveda, pa je izkazala pripravljenost na opuščanje dolžnega skrbstva nad kulturo, kakor ga državi nalaga ustava, in, kar je neprimerno huje, ignoranco do simbolne vrednosti kulture na Slovenskem.

Če bo koalicija kulturni revolt povozila, in za zdaj kaže, da ga bo, sta odprti dve možnosti. Prva je permanentni odpor, ki ga napoveduje vodstvo KOKS skozi ves štiriletni mandat in za katerega ni jasno, kakšne protestne oblike naj bi imel. Reči je treba, da je kljub sedanji presenetljivi oponentski energiji malo verjetno, da bi se enako oster civilnodružbeni odpor, in to v korporativni obliki, ki zajema celotno kulturno sfero, obdržal dalj časa. Če ne bo radikalnih proračunskih rezov, a kar takoj zagotovo ne bo, je verjetnost kontinuiranega diverzantstva toliko manjša. Veno Taufer, Mitja Čander, Tone Peršak, Aleš Debeljak, Boris Kobal in še mnogi, ki so se v zadnjih dveh tednih najbolj izpostavili, seveda ne morejo istih stvari ponavljati še mesece in leta. In: navsezadnje ne gre za revolucijo, za nobeno »pomlad« in prebujanje, gre za regresijo slovenske politike v zimskem času, torej za situacijo, v kateri je težko računati na vsesplošni družbeni angažma.

Veliko bolj verjetna je torej druga možnost: da bo kultura ponižanje z zamirajočim glasom pogoltnila, na koncu pa bodo neki drugi artikulatorji kulturne problematike ugotovili, da »nam bo navsezadnje vsem še kdaj lepo« – kakor se glasi znamenita oznaka vsiljene sprave iz Smoletove igre Antigona. Na bližnjo upehanost odporniškega projekta računata, ne brez utemeljenega upanja, seveda tudi Janša in njegov novi četveroroki minister.

Situacija, v kateri smo se znašli, je pomemben preizkus tudi za vse tiste Slovence, ki imajo s kulturo neposredno malo ali nič. Za vse tiste, ki niso podpisali peticije, ker zanjo sploh ne vedo ali pa so slišali, a jih ne zanima. Gre za serijo neodgovorljivih vprašanj; če bi odgovore poznali, bi lahko tudi natančneje predvideli izid spora med kulturo in politiko. Vprašanje je, na primer, koliko Slovencev tovrstno debato sploh še posluša, koliko jih je, ki se zdrznejo ob vprašanjih kulture, naroda in nacije? Ali imajo besede in besedne zveze, kot so samobitnost, identiteta, nacionalna substanca, slovenski jezik sploh še kakšno težo? Ali pa delujejo celo kontraproduktivno? V tistem večinskem delu populacije, ki si služi kruh dovolj težko, da je kultura zanjo luksuz, so to označevalci, ki vzbujajo občutek nepotrebnega patosa. Med Slovenci, ki redno prakticirajo potrošnjo bodisi popularnih bodisi visokih kulturnih dobrin, pa je zaznati bolj ali manj odkrit odpor do kompletnega diskurza, povezanega z vprašanjem nacije in njenih privzdignjenih kulturnih derivatov; kar ni čudno, glede na to, da gre za diskurz, ki deluje kot permanentno žebranje nekakšnih Staroslovencev. Za določene segmente druge skupine je nacionalna identiteta lahko tudi problem, ki ovira globalizacijsko napredovanje prodornega posameznika. – Seveda to ne pomeni, da so nacionalna čustva mrtva, nasprotno, kar naprej prihajajo na dan v obliki narodnjaškega ekshibicionizma (v naslednjem predreferendumskem mesecu se ga bom nagledali in naposlušali od maziljenih dušebrižnikov za ata in mamo). Gre pač za nacionalno substanco v predmoderni obliki.

Natanko na tej točki, s katere se vidi nazaj nacionalistično zamegljeno, naprej pa ničesar, je v svojem razmerju do kulture obtičala tudi slovenska politika, ne le aktualna. Namesto da bi razvijala koncepte kulturnega razvoja za 21. stoletje, v katerem bo imela kultura na splošno še večji gospodarski pomen, kot ga je imela v prejšnjem stoletju, na partikularni ravni pa bo zagotavljala prepoznavnost nacionalnih entitet – ker jo ta pač ena redkih univerzalnih kvalitet, ki jih ni mogoče do kraja kvantificirati –, je slovenski kulturi spodmaknila simbolni temelj. Vemo, da simbolnim padcem sledijo realni.

Foto: Jože Suhadolnik/Delo