Država z luknjo

Na trgu Kossuth, pred parlamentom ene najlepših evropskih prestolnic, se je v sončnem jutru spominu na madžarsko revolucijo leta 1956 poklonilo devetnajst evropskih predsednikov, dva premiera, španski in norveški kralj, šef komisije EU in generalni sekretar Nata. Novinarji smo opazovali državnike v počasnem ritmu; drug za drugim so polagali bele vrtnice pred spomenik Imreja Nagya, premiera med protikomunistično vstajo. Togi ceremonial se je nadaljeval v parlamentu.

Bilo je pred desetimi leti, ob 50. obletnici vstaje. Madžarska je bila takrat spodobna država.

Pomnim tribarvnico z luknjo, ki je plapola na pročelju parlamenta, rdeča-bela-zelena so madžarske nacionalne barve, prvič uporabljene 1618. »Nepopolna zastava« pa je iz leta 1956, ko so vstajo zadušili sovjetski tanki, so borci madžarske revolucije izrezali osovraženi komunistični srp in kladivo. Zastava z luknjo je postala uradni simbol revolucionarjev.

Pomenljivo je, kako navidezna je bila spokojnost tistega poznooktobrskega 2006. Prizorišče pred parlamentom je bilo do popolnosti zastraženo, četrt neprodušno zaprta, demonstranti varno za barikadami. Policija je za slavje na silo izpraznila trg in odstranila šotore, kjer so več tednov taborili protestniki proti levemu premieru Ferencu Gyurcsanyu. To je bil opozicijski bojkot, ki je, v perspektivi, pripeljal na oblast Viktorja Orbána. To je bila uvertura v dolgo, avtoritarno vladavino najbolj problematičnega evropskega voditelja. In slika Madžarske z globoko politično razpoko in obupno polarizirano družbo.

Ko se je slavje končalo in so visoki gostje med neogotskim dekorjem še zadnjič pozirali pred kamerami, kolone črnih limuzin pa so zapustile Budimpešto, je izbruhnil kaos. Protestniki in policija so se spopadli na po ducata lokacij, po širokih bulvarjih so se zgostile množice in policijske enote, pred parlamentom so skrajni desničarji prebili kordon, policija je uporabila solzivec. Shod glavne opozijske parlamentarne desnice Fidesz je bil na trgu Astoria, kjer je govoril Orbán. O zmedenosti in protislovnosti je pričalo dejstvo, da je imenovani pozival k akciji, čeprav nenasilni, v trenutku, ko so se malo vstran bíli krvavi spopadi. Zvečer so mesto preletavali helikopterji, središče je bilo v oblaku solzivca. Natakarji v elegantnih lokalih ob Donavi, ki so stregli gosi z rdečim zeljem, so že davno umaknili mize in odslovili goste. Policija je razganjala protestnike z vodnimi topovi, konjenico, gumijevkami in gumijastimi naboji.

Leto 1956 je postalo del svetovne zgodovine, kot 1968. za Češkoslovaško in 1981. za Poljsko je nakazala prvi vonj po prostosti. Madžarska je kričala o svobodi in sanjala o demokraciji, po 1989. je začela demokracijo napolnjevati z vsebino. Zadnja leta gledamo Orbánovo »neliberalno demokracijo«. Nacionalkonservativni premier pa je nekje vmes pozabil, da je pred 60 leti več kot 200.000 Madžarov prečkalo mejo z Avstrijo, pozabil je, da so madžarski državljani čez noč postali begunci. Našli so zatočišče v Evropi.

Orbán ima dolgo zgodovino manipuliranja z letnico '56. Ukradel je zgodovino za svoje politične cilje, zdaj vleče vzporednice med madžarskim bojem zoper Moskvo in lastnim proti EU. »Za Madžarsko je EU kot SZ«, je izjavil na istem trgu Kossuth in bil izžvižgan. Gre tako daleč, da govori, da je Madžarska s postavitvijo žice na meji na enak način rešila svobodo Evrope, kot leta 1989 z odprtjem meja za vzhodne Nemce.