Dva tekaška svetova

Ko sva ameriško sproščenost poskušala prenesti v gozdove in na travnike ljubljanskih obronkov, sva trčila ob berlinski zid dveh tekaških, bivanjskih in osebnostnih percepcij.

Objavljeno
03. maj 2014 19.22
Boštjan Videmšek, zunanja politika
Boštjan Videmšek, zunanja politika
Bil sem približno na petinosemdesetem kilometru svojega prvega ultramaratona. Sredi marsovskih gora in puščav južnega Utaha sem, natanko mesec dni je tega, tekel že lep del dneva. Fiziko je počasi men­jala metafizika. Kljub krvavim žuljem na obeh mezincih, zaradi katerih sem se gibal kot neuravnovešena račka, sem se ob zahajajočem soncu, ki je nad prizorišči indijansko-kavbojskih pripovedk risalo fantastične podobe, počutil zadeto. Bil sem v tako imenovani tekaški zoni, ko je gibanje tako samoumevno, da bi lahko govoril(i) o užitku. Telo je poslušalo tihe, nežne misli in sproti zviševalo bolečinski prag. Vse skupaj je mejilo na meditacijo. Dolgotrajno meditacijo.

Naproti so mi prihajali ultramaratonski tovariši. Nekateri izmučeni ali rahlo poškodovani. Drugi sveži, kot da se je vse skupaj šele začelo. Tretji razigrani kot otroci. Četrti prisotni le še v … četrti dimenziji. Nekateri so me prehitevali, nekatere sem prehiteval. A skoraj vsi s(m)o se smejali, šalili (večinoma na svoj račun), se spustili v krajši ali daljši pomenek, izmenjevali anekdote in tekaške vtise ter drug drugega glasno spodbujali. »Dobro zgledaš!« »Le tako naprej!« »Dobro delo!« »Gremo!!!« Tudi polmrtvo kljuse bi se v takšnem skrajno motivirajočem ozračju že skoraj folklorne medsebojne podpore in spoštovanja pobralo iz kamnitih lukenj in krenilo naprej.

Popolni tujci smo spontano – in sproti – postajali ultramaratonsko pleme, v katerem vlada posebne vrste tovarištvo. Le redkokdo je tekmoval: večina nas je, tako ali drugače, potovala. Kljub živalskim naporom je bilo razpoloženje fantastično. Nervoza, kolikor je je sploh bilo, je ostala za štartno črto. To me je, vajenega napetosti s štartov mestnih maratonov ali krajših tekaških tekem, na katerih še pri slabše pripravljenih rekreativnih tekačih vlada diktatura rezultata, ki sem ji bil, to je treba priznati, nekaj časa vdan tudi sam, dodobra osupnilo. Če tek ni tekma in če je tekač osvobojen imperativa, ob tem pa ga sotekači, nikakor sotrpini, kako grobo grda beseda je to, razumejo in sprejmejo kot brata, potem z nog in misli nemudoma odpade vsa odvečna teža, šport pa vodi v – katarzo. Tudi zaradi tega sem se že pred časom odpovedal množičnim tekaškim prireditvam, a to odločitev sem ter tja vseeno prekršim.

In tako se je naša ameriška »ultraška« trojka piscev tekačev minuli vikend udeležila sicer izvrstno organizirane tekaške prireditve na obrobju Ljubljane. Kako smo že po nekaj sto metrih teka po prav tekaškem tematskem parku pogrešali takšno ozračje!

Ko sva z ekipnim kompanjonom Žigo, oba sva bila sicer še rahlo zadeta od »ultraških« endorfinov, ameriško sproščenost poskušala prenesti v gozdove in na travnike ljubljanskih obronkov, sva trčila ob berlinski zid dveh tekaških, bivanjskih in osebnostnih percepcij. Komaj kdo nama je vrnil »petko«. Komaj kdo se je odzval na šalo ali opazko. A še to raje z užaljenostjo kot z nasmeškom. Še najraje pa so se odzvali, ne glede na hitrost teka ali razdaljo, ki so si jo zadali preteči tekači in tekačice, ki so bile sicer precej bolj dovzetne za šale od moških kolegov – s pogledom usmerjenim v tla, da bi se le izognil stiku z obličjem drugega. Podobno je bilo tudi na cilju, kjer je vladalo uniformirano vzdušje in kjer je, denimo, zmagovalec preizkušnje na deset kilometrov ob podelitvi kolajne deloval tako resno in zaskrbljeno, kot da bi čakal na usmrtitev.

Kaj dosti drugače ni niti na tekaških poteh okoli Ljubljane, mesta, ki ga je stvarstvo ustvarilo po meri tekačev in bi mu, komur koli že, že zaradi tega morali vračati s fiksnim nasmeškom in veselim razpoloženjem. Saj tečemo zato, ker nam je ob tem prijetno? Ali pač ne?