Tiskane izdaje
Časi Milke Planinc na začetku osemdesetih, ko so počasi sešteli, da je Jugoslavija zadolžena kar za 20 milijard dolarjev, so bili res adrenalinski. Olje, sladkor, pralni praški in podobne reči so bili na bone, vozili pa smo po sistemu par – nepar. V Beogradu sem iz oddaljenega predmestja hodil v službo kar peš, ker so bili trolejbusi obremenjeni s človeškimi osebki kot indijski vlaki. Repriza tistega časa ni verjetna, toda čas neutrudno producira nove nevarne situacije. Recimo grški scenarij, ki se mu Slovenija, kot zatrjujejo, menda utegne izmuzniti – toda ali ni Grčija že tukaj?! Kaj pa so propadajoča podjetja, brezposelnost, klestenje pokojnin in brutalno mikastenje socialne države? In vse to kajpak v senci vse bolj orwellovske države, ki niti cinizma ne zmore, kvečjemu janšizem.
Obdobje Planinčeve je bilo res viharno in sedanji slovenski finančniki bi lahko iz te preteklosti izbrskali marsikaj koristnega. Zvone Dragan, tedanji podpredsednik zveznega izvršnega sveta, je bil zadolžen za reprogramiranje dolgov, v njegovi skupini pa sta bila od Slovencev Jože Florjančič in Janko Smole. Bil je stalno na poti med Beogradom in Washingtonom, kjer mu seveda niso polagali rdečih preprog. Že pred tem je bil pri kuvajtskemu emirju, ki je Jugoslaviji hladnokrvno podpisal ček za 700 milijonov dolarjev. Številka je po naključju podobna tisti o vsoti, ki jo aktualna vlada potrebuje, da bi slovenske javne finance – in predvsem sebe! – obdržala nad vodo. In podobna je »luknji«, ki jo je na finančnem trgu izvrtala mariborska nadškofija, pa ji zato ne bodo zarubili niti enega zlatega svečnika.
Kuvajtski denar, pravzaprav emirjev skorajda vbogajme, ni mogel rešiti jugoslovanskih financ. Zato je iluzorno pričakovati, da nas bo oživila kaka finančna injekcija s Kitajske ali z Bahrajna.
Sedanja slovenska ekipa »akademskih« finančnikov, kot je kopitaršič, bi potrebovala vsaj kak nasvet starih mačkov, ki so v mednarodnih financah v boju za preživetje Jugoslavije (ne za posttitovsko politično preživetje, ampak dobesedno za reanimacijo ekonomije in prebivalstva) – vendar se to ne bo zgodilo. Saj tudi pokojnega Janka Smoleta niso povabili niti na kavico, čeprav je gospod imel v mednarodnih finančnih krogih reference, ki jih bo na Slovenskem morebiti dobil šele kak nerojeni otročiček. Skratka, sedanja »elita« (kamor štejemo tako prejšnjo kot sedanjo vlado) ni samo nesposobna, je tudi naduta in dovzetna le za prišepetavanje kakih pleskovičev.
Zdaj pa, dragi akademski ekonomisti s pravilno politično orientacijo, berite tole: Zvone Dragan in njegova skupina so se morali v krasnih časih Milke Planinc pogajati s 563(!) komercialnimi bankami, pa kajpada z ZDA in Mednarodnim monetarnim skladom. Uf! Ves čas so imeli nož na grlu, dokler niso bili prisiljeni v vsem popustiti, če so hoteli dobiti stand by posojilo. Brez takega posojila, s katerim se je najprej začelo vračati stara posojila, si bil tako rekoč zombi, finančni in ekonomski mrtvec. Jugoslovanska finančna kriza, ki nam jo je kajpak zapustil Tito v okviru svoje celokupne dediščine, namreč ni bila grška kriza: Jugoslavija s svojim dolgom ni vznemirjala mednarodnega finančnega bojišča, toda časi so se spremenili in Grčija je upravičeno povzročila preplah.
V dobrih starih časih Milke (takrat še ni bila vijoličasta) smo pogosto zahajali v Srpsko kafano v Kosovski ulici, tik za zvezno skupščino. Če ni bilo olja, sladkorja in tozadevnih reči, pa pač ni nikoli zmanjkalo vina in sodavice za špricerje. Prihajal je tudi starejši gospod, bančni strokovnjak, ki je iz aktovke povlekel zlikan bel prt iz damasta, češ, on pa že ne bo pil s »profanega« gostilniškega prta. Šef se je vselej prihitel razburjat, da tega že ne bo dovolil, a je moral vsakokrat popustiti. In gospod nam je razlagal, kaj je stand by kredit, ker novinarčki pač tega nismo mogli vedeti.
Stand by pomeni odložitev anuitet; denar je na računu, ampak ga »oni« plasirajo za poravnavanje obveznosti zadolžene države. In ko to traja, mora vlada prav vsak svoj ukrep usklajevati z monetarnim skladom in odborom upnikov. Skratka, si v njihovih krempljih, pravzaprav sploh nisi več prava država, si bolj marioneta – kar se nonšalantnemu intelektualcu fučka, celotna oblastna struktura pa ima prebodeno srce. In prav to se dogaja Sloveniji, ki ji t. i. Evropa ponuja finančno pomoč: Ne, nikakor! Raje bomo izčrpali ljudstvo, kot da bi sprejeli darove Danajcev! No, to z izčrpavanjem gre kot po maslu, vendar v tem ni še nobenega zagotovila, da ne bomo kmalu v še močnejšem primežu, kot je bila rajnka Jugoslavija. Evropska unija ponuja in daje pomoč, a vse prej kot zastonj.
Ni zanemarljiv podatek, da je bil vsak Jugoslovan v prelestnih časih Milke Planinc zadolžen za tisoč dolarjev, vsak Slovenec pa je zdaj za deset tisoč evrov. Za en soliden avto.
Policijski minister Vinko Gorenak je pred dnevi poslanki Tamari Vonta svetoval, naj se umiri, da bo dlje živela – kar je kajpak pritlehnost brez primere. Toda mi ga bomo poslušali in se ne bomo razburjali ter robantili, ko gre za sedanjo srčkano oblast. Raje bomo citirali lucidnega Franja Štiblarja, ki je napisal knjigo Svetovna kriza in Slovenci, kako jo preživeti? In pravi: »Tu je seveda priložnost, da tudi Slovenci postanemo kritični do tujih modelov življenja, poslovanja in razvoja in da se skušamo zgledovati na primer po skandinavskih, švicarskih, nizozemskih modelih funkcioniranja družbe in gospodarstva.«
Do tu se absolutno strinjamo. Toda: »Hkrati pa moramo ohraniti naše posebnosti in vrednote, ki nas označujejo kot suvereno družbo sui generis.« Na prvi pogled ni pripombe, toda Franjo Štiblar je idealist. Politična oblast, kot jo premoremo, ni prebrala še niti pravljice o Trnjulčici, da bi kaj doumela o Skandinaviji, Švici in Nizozemski. »Ohraniti naše posebnosti in vrednote« pa je v danih okoliščinah zelo dvoumno: gre za vrednote parlamenta, vlade, ustavnega sodišča? Dajte no!
Eh, kje si Milka? Zdaj si vijoličasta kravica.
