Tiskane izdaje
Nacionalna televizija že dolgo ni potegnila tako dobre poteze, kot jo je nocoj. V večerni filmski termin (ki je sicer že zdavnaj izgubil avreolo nekdanjega sredinega filma tedna), je uvrstila zadnjo domislico italijanskega avtorja Nannija Morettija, film Habemus Papam (Imamo papeža).
Bolje bi ne mogla izbrati in ažurno ravnati: ko kar naprej in na vseh dostopnih televizijskih kanalih gledamo vatikanske priprave na volitve novega skrbnika vesoljne Cerkve, ko novinarji natančno obveščajo o vseh premikih škrlatno oblečenih kardinalov in o njihovih pedantnih ritualih, ko na Trgu sv. Petra stoji tisočglava množica in strmi v tisti famozni dimnik, kdaj in kaj se bo iz njega pokadilo, kot da nima nobenega drugega pametnega dela – se pač božansko prileže Morettijeva inteligentna, satirična, zafrkantska in vendar ne blasfemična komedija/drama o notranje razklanem kleriku, ki je bil izbran za papeža, a to noče biti. Nepozaben je prizor, ko se kardinali, medtem ko se je »novi papež« naskrivaj potepel po mestu, žogajo na dvorišču svojih posvečenih začasnih bivališč.
Seveda človek pomisli, da bi naša javna televizija lahko nadaljevala tako slikovito ilustracijo dnevnega dogajanja in jutri, ko bo morda odločitev o novi vladi že padla, zavrtela Čapov film Trenutki odločitve, pojutrišnjem, ko bo mandatarka (spet morda) že odrešena vseh grdot sestavljanja ministrske ekipe, pa Buñuelov film Lepotica dneva. Ampak to je že druga zgodba, ki je ne bomo videli.
Če ima ta isti človek slučajno čas, če je na pol prisiljen vanj in se torej lahko brez slabe vesti vdaja sitnobi, se ne more načuditi, kaj vse se rola po približno sedemdesetih kanalih, ki jih v tem primeru oskrbuje Siol. Navsezadnje je bizarni ceremonial okrog papeža vsaj pogojno užiten, tako kot določene vrste mušnic, če ga primerjamo s poznovečerno ponudbo televizij od Španije do Rusije, še posebej, če gre za večere ob vikendih.
Še nedavno je živel ameriški humorist in kolumnist Art Buchwald (1925–2007) in ta je nekoč, bilo je na začetku sedemdesetih let, v enem svojih satiričnih spisov poročal o televizijskih programih v Sovjetski zvezi. Nekako takole: na prvem programu kongres partijske organizacije nekje za Uralom, na drugem reportaža iz tovarne traktorjev, na tretjem sestanek kolhozniške mladine, na četrtem dresura rib na reki Jenisej ... Jasno, da je slavni Art ob takšni ponudbi lahko zapel slavo ameriški televiziji.
Toda, pomisli sitnež, kaj je danes v resnici bolje? Na domačih televizijah narodnjaške ali urbane gibalne vaje, v sosednjih deželah kvizi, tombole in šloganje, na francoski TV Monde 5 že dve uri žonglirajo, na ruskih programih bi se prilegel kakšen kolhoz, ampak ne, tam plešejo in skačejo v rubaškah, na 25. kanalu se punca, ki je bila pred dvajsetimi minutami v nekakšnem negližeju, še zmeraj ni do konca slekla, na obeh bližnjih zagrebških televizijah pa dalmatinske klape in monodrama gospe uporabnice kozmetične industrije. Težko je verjeti, da bi ob tako pestri ponudbi Artu Buchwaldu sploh bilo do šale.
