Ekrani v ogledalu: pogum pomagati

Zakaj dokumentarec z nekaterimi igranimi prizori o gorskem reševanju ravno ta hip? Odgovor je v filmu.

Objavljeno
14. junij 2012 16.28
Igor Bratož, kultura
Igor Bratož, kultura

Nacionalkin dokumentarec, za katerega je scenarij (po pisni predlogi Pavla Omana, dolgoletnega člana komisije za vzgojo in tehniko reševanja Gorske reševalne zveze Slovenije) podpisal Boštjan Virc, režijo pa Žiga Virc, ne govori le o posebni, za sodobni svet nemara celo presenetljivi brezplačni, torej prostovoljni dejavnosti povsem profesionalne narave, ampak je imel že pred objavo imenitno predzgodovino: zavrteli so ga aprila letos v tekmovalnem delu 6. mednarodnega festivala gorniškega filma Domžale in tam je pobral nagrado za najboljši alpinistični film, nagradilo ga je tudi občinstvo, praznih rok ni bila tudi Planinska zveza.

Zakaj dokumentarec z nekaterimi igranimi prizori o gorskem reševanju ravno ta hip? Odgovor je v filmu. Eden od pričevalcev zgodovine tega slovenskega početja opozori na 16. junij 1912, ko se je Slovensko planinsko društvo na seji v hotelu Razor v Kranjski Gori odločilo, da bo v Kranjski Gori organiziralo tako imenovano rešilno postajo oziroma ekspedicijo.

In od takrat je šlo požrtvovalno in skrbno naprej do danes, ko smo lahko prepričani, da bodo – če bomo na hribolazniškem izletu po označenih poteh in brezpotjih, med alpinističnim vzponom, plezanjem, smučanjem in turnim smučanjem, padalskim skokom ali poletom z zmajem, zasilnim pristankom letala ali spustom z gorskim kolesom – naredili veliko neumnost ali pa ne bomo imeli sreče, za naše življenje marsikaj tvegali različni gorski reševalci in vodniki lavinskih psov, ne nazadnje tudi zdravniki z nazivom reševalec letalec, kar pomeni, da so dobesedno nekakšen deus ex machina – pridejo iz helikopterja, ponesrečenca oskrbijo in poskrbijo za njegovo nadaljnje zdravljenje.

Dokumentarec lapidarno, a natančno, oriše zgodovinski razvoj tega posebnega slovenskega javnega servisa, še posebej opozori na izhodišče, da je pomagati ponesrečenemu v gorah že od začetka dojeto kot vrednota, tisto, kar pričevalci povedo v kamero, ilustrira s starimi fotografijami in arhivskimi posnetki, za piko na i pa uprizori »pravo« nesrečo, v kateri sodelujejo tudi helikopterji Slovenske vojske in policije, kakor se pač običajno dogaja v pravih primerih.

Reševanje, kot se ga loteva Gorska reševalna zveza, je prostovoljna dejavnost, a zelo posebna, vsi vpleteni, ki zanjo žrtvujejo prosti čas in so zmeraj in povsod pripravljeni pomagati, se dobro zavedajo, da ima pravzaprav opraviti s častjo, seveda pa ni mogoče spregledati večnega tveganja, ki so mu reševalci izpostavljeni. Vse prepogosto namreč v peklenskih okoliščinah v dolino pritovorijo le še truplo in pri tem ves čas tvegajo svoje življenje. Foto