Ekrani v ogledalu: (S)lepota v drugem planu

Dokumentarni film o Alenu Kobilici s prepotentno prispodobo o Jezusovi hoji po vodi nekoliko zgreši poanto.

Objavljeno
20. junij 2012 20.44
Tina Lešničar, kultura
Tina Lešničar, kultura

Alen Kobilica. Maneken, lastnik modne agencije, nekdanji difovec, dober plavalec, nogometaš, smučar ... Apolon z nebeškim telesom, ki se je v svetu mode znašel po naključju – pa še to precej pozno za ta posel – in nemudoma uspel. Med prvimi si ga je v svojih vrstah zaželel Armani, potem se je njegovo življenje trinajst let odvijalo nekje med Milanom, Parizom, New Yorkom in Ljubljano. A že njegov nekdanji športni kolega Ermin Šiljak je vedel, da je za kariero profesionalnega nogometaša »prenežen«, in mu svetoval, »naj gre raje med manekene«.

Zgodbo o uspehu modela, ki je kmalu odprl lastno modno agencijo, pripoveduje impozantno število sogovornikov – prijatelji, naročniki, modni agenti, manekenke, fotografi, trener plavanja, nekdanje dekle, psiholog in on sam. Vsi hvalijo njegovo lepoto, predanost delu, posebne psihološke sposobnosti in obsedenost s tem, da je vedno najboljši in prvi. Spremljamo ga med delom v agenciji, pri srečevanju s prijatelji in športnem udejstvovanju ter med pripravami na tekme.

Gledamo »običajno« zgodbo uspešnega moškega in gledalec, nepoučen o usodi Alena Kobilice, bi ob zares pozornem gledanju bržkone prvič dvignil obrv šele ob prizoru tekmovanja, ki ga pospremi drobno tiskani podnapis, da je to plavalsko tekmovanje hendikepiranih oseb. Sledi še nekaj razpršenih namigov, ki nakazujejo, da glavni protagonist le ni tako »navaden«, premalo jasnih, da bi nevednega gledalca zadržali pri gledanju, poučenega pa zares čustveno angažirali.

Dokumentarni film, ki s prepotentno prispodobo o Jezusovi hoji po vodi nekoliko zgreši poanto, se nalašč noče osredotočiti na slona v sobi – slepoto glavnega protagonista. Tako kot se omejitvam svojega hendikepa v življenju noče predati Alen Kobilica.

Slepota ni predmet dokumentiranja. Noče zbujati sočutja, kaj šele patetiko. Ko od zdravnikov, Alena samega in njegovih najbližjih izvemo, kako je pri štiridesetih letih oslepel zaradi zapletov po operaciji tumorja na možganih, nas njegova zgodba šele začne zares zanimati. Takrat se osmisli pričevanje športnega psihologa, ki dotlej razglablja o značilnostih uspešnih ljudi, Alenovi volji do moči in zmagovanja. In šele takrat avreola večnega optimizma na Alenovem obrazu (ki ne izgine niti, ko govori o svoji bolezni) pride do izraza – o njem hočemo vedeti vse. Kako svet vidi Alen Kobilica?

Toda pred nami je samo še dobrih petnajst minut filma, ki se nadaljuje v isti nedosledni strukturi, v hitrem nizanju sogovornikov (ki bi jih bilo smiselno nekoliko filtrirati) in s premalo izkoriščenimi vizualnimi možnostmi, ki jih ponuja filmski medij.

Poleg nekaj šolskih montažnih rezov in poskusov gradacije atmosfere s precej preprosto dramatično glasbeno podlago, se je režiser Marko Bratuš izognil režijskim in dramaturškim izzivom, ki jih ponuja zgodba uspešnega slepega človeka.

Pravzaprav bi film, z enako izkušnjo, lahko »gledali« miže. To je hendikep dokumentarca, ki ga je – glede na tematiko – mogoče obrniti celo njemu v prid.