Tiskane izdaje
Saj vsi vemo, kaj je déjà vu? Humorni srbski portal Vujaklija ima kar nekaj definicij za ta pojav. Najbolj primerna za televizijskega, ki nam ga na dnevni bazi servirajo naši najbolj gledani televizijski kanali, je, da je to »presenečenje, ki te uščipne v srcu in glavo poveča za dve številki, ker ne moreš takoj verjeti svojim očem in ušesom, da si nekaj istega že videl ali slišal«.
Točno to slovenskim gledalcem ponuja večerni televizijski program že tako dolgo, da zadeve ne bi mogli prezreti, tudi če bi zatisnili oči, si zamašili ušesa in se vrgli v tri metre globoko luknjo naravnost na glavo. Poglejmo nekaj naslovov in letnic filmov, ki smo jih v najbolj gledanih terminih, naj bo to osma ura zvečer, v preteklih dveh tednih gledalci imeli na razpolago: Vročina z Al Pacinom iz leta 1995, Teorija zarote, žlahtni letnik 1997, in Kickboksar 3 (!!!) iz leta 1992. Isto leto so posneli tudi Telesnega stražarja, ki so nam ga že stodvaindvajsetič ponudili tisto čudovito sredo zvečer pred štirinajstimi dnevi, le dan kasneje pa tri leta mlajši film Poročni zaplet s Kirstie Alley v glavni vlogi.
Prejšnjo soboto zvečer nam je Kanal A širokogrudno predstavil Komandosa iz predmestja (1991), Pop TV pa, res še nikoli videnega, Spidermana 2 (2004), ki je med izbranimi filmi sicer najmlajši. Ponedeljek je bil namenjen Desperadu iz leta 1995, pa Matildi iz leta 1996, torek je ponudil, o sreča!, četrto nadaljevanje Kickboksarja, včeraj zvečer pa smo imeli možnost zadremati ob filmu Pravica do umora, letnik 1999.
Omeniti velja, da so nas v zadnjem mesecu blagovolili razveseliti tudi z vsemi stotimi, ali koliko jih je že, nadaljevanji Policijske akademije, pa s filmom Policaj iz vrtca. To pomeni, da je le še vprašanje časa in na ekranih v dnevni sobi bomo vnovič uzrli obraz kričečega Macaulaya Culkina, ki so ga starši pozabili doma. Dvakrat, ali kako že? Ponavljati naj začnejo še vse sezone Princa z Bel Aira, pa se bom začela resno ozirati okoli sebe, če nisem slučajno spet v osnovni šoli. In srednji šoli. In na fakulteti. In v letu 2001. Pa 2004.
Žalostno je, da déjà vu ni napadel le slovenskih programov, ta bolezen je okužila tudi precej tujih. National Geographic v oddaji Tabu vsak teden znova kaže iste zgodbe. Ja, ja, človek je zaljubljen (čisto zares) v svoj avto, ženska je bila odvisna od seksa, tisti gospod nič ne vrže stran, oni pa ima doma lutko, oblečeno v nevesto, s katero živi popolnoma običajno zakonsko življenje. V ponedeljek spet znova: človek je zaljubljen (čisto zares) v svoj avto, ženska je ... Glava mi je zrasla za dve številki, v srcu me ščipa! Enako se godi na MTV, kjer se »gvidoti in gvidetke« iz Jersey Shora vsak teden stepejo zaradi iste stvari, na programu E! pa so Kardashianovi že cel mesec na tedenskem dopustu na Bora Bori.
Vsi razumemo, da je poletje in se soočamo s časom kislih kumaric, tako zelo kislih, da celo tiskovne agencije objavljajo novice, kot so »Angela Merkel ima rada zelenjavo«. To lahko razumemo, pa vendar. Zakaj bi čas kislih kumaric moral veljati za filme?
Ali gre pač samo za to, da tisti, ki določajo, kaj bo ob osmih zvečer prek ekranov gostovalo v naši dnevni sobi, menijo, da so čisto vsi na dopustu, zatorej je škoda vsakršnega filma, mlajšega od desetih let? In zato filme, kot so Ujemi me, če me moreš, ki smo ga letos videli samo dvakrat, »šparajo« za september.
Veliki bum, »premiera sezone!«, »filmska jesen!«, bo kričalo z ekranov. In na obisk bodo spet prišli Tom Hanks in Denzel Washington v Philadelphii, pa Mel Gibson v Smrtonosnem orožju, morda navržejo še gospoda Willisa in njegovih šestnajst nadaljevanj pokončnega umiranja.
Kadar nas želijo res razvajati, nam ponudijo Sedem z Bradom Pittom, tako da bo ta najverjetneje na sporedu okoli božiča. Takrat bomo, če bodo odgovorni sledili tradiciji, lahko spet pogledali vse dele Policijske akademije. In tako dalje in tako naprej, dokler nam ne bo počila glava in se nam ne bo strlo srce.
