Tiskane izdaje
Dokumentarna oddaja Meje mojega jezika so meje mojega sveta je prikaz položaja Slovencev in slovenščine na obmejnih območjih, kjer prebiva slovenska manjšina. Teza, ki jo lansira pisatelj in publicist Miran Košuta kot povezovalec v filmu, je, da prav kultura, še posebej jezik, slovensko manjšino vsepovsod povezuje z matico, torej državo Slovenijo.
Zagate manjšin v Italiji, Hrvaški, Madžarski in Avstriji so podobne: po eni strani države, v katerih predstavljajo manjšine, ne izpolnjujejo zakonskih obveznosti do njih, po drugi strani se čutijo zapuščeni od matice. Tako Tržačan Miroslav Košuta opozarja, da manjka ambicija za ohranjanje jezika v zamejstvu, njegov kolega pesnik in pisatelj Marko Kravos pa pogreša bolj sistematično načrtovanje prisotnosti Slovencev v tem zamejskem prostoru.
Darko Šonc, ki vodi slovenska društva na Hrvaškem, je prepričan, da je možnost ohranjanja slovenskega jezika odvisna predvsem od posameznika in njegove volje do učenja. Valerija Perger, višja strokovna sodelavka za slovenski jezik v narodnostnih šolah v Porabju, opozarja na problem zamejskih dvojezičnih šol, če te slovenščino ponujajo le v obliki enega predmeta, medtem ko ostali potekajo v madžarščini. Pomembna se zdi tudi njena poanta, da bi slovenščina na teh prostorih zaživela, če bi imela v ekonomskem smislu kakšen pomen.
Pri koroških Slovencih je dilem več: lokalni politik Franc Jožef Smrtnik razmišlja o slovenski stranki, ki bi slovenskost imela v svojem jedru, a bila odprta navzven. Pesnik in prevajalec Fabjan Hafner pa je izpostavil zanimiv vidik, da je slovenska manjšina desetletja temeljila na ideji, da mora boj za pravice in obstanek voditi v slovenskem jeziku. Roman Angel pozabe Maje Haderlap, ki govori o problemu manjšine v nemškem jeziku, je pokazal, da slovenščina ni edino sredstvo za zastopanje slovenščine ...
Skoraj enourni dokumentarni film z relevantnimi sogovorniki zagate manjšin prikaže v televizijskem jeziku, ki je jasen, razumljiv in ustrezno, predvsem pa nemoteče, podčrtuje govorjene besede. Uspešno naslika kompleksnost položaja manjšin, torej tudi to, da obstoj jezika in z njim kulture ni dovolj za preživetje neke (denimo zamejske) skupnosti, pač pa je z jezikom vselej povezana določena politika predvsem matične države, posredno pa tudi drugi družbeni podsistemi, kot je gospodarstvo ipd.
Problem je, da se zamejci te širše dimenzije jezika zavedajo, medtem ko se je politika matice ne. Prav to morda manjka dokumentarcu, namreč, soočenje s političnimi akterji, ki lahko meje jezika z močjo, ki jo kot politiki na položajih imajo bodisi širijo, ohranjajo ali pa ožajo.
