Eno zdravje

Da antibiotiki niso univerzalno, tako rekoč vsemogočno zdravilo, je danes že znano. Tudi laikom, ne le zdravnikom in veterinarjem, ki so pred leti morali narediti preobrat, v smeri celovitega prevrednotenja svojega odnosa do teh sintetičnih zdravil. Zaradi vse bolj razširjene protimikrobne odpornosti.

Mikrobi, ki jim je odkritje penicilina pred dobrega tričetrt stoletja močno zagrenilo življenje, so se v svoji nepregledni množičnosti okrepili, strnili vrste in se zlagoma postavili po robu učinkom protimikrobnih zdravil. Postali so imuni zanje, resda (še) ne za vsa, in človeštvu začeli na novo povzročati preglavice, merjene ne le v milijonih in milijardah evrov povzročenih stroškov zaradi spet bolj množičnega zbolevanja, ampak tudi v stotinah tisočev izgubljenih življenj.

Med najbolj bolečimi trni v peti sodobnega zdravstva so bolnišnične okužbe, ki jim prenekateri bolnik ne more uiti, bodisi med daljšo hospitalizacijo ali pri zgolj kratkotrajnem obisku v bolnišnici, med le en dan ali nekaj ur trajajočo oskrbo. Samo v Uniji te okužbe vsako leto prizadenejo okoli 4,1 milijona bolnikov. Posledice so resne, kažejo se v finančnem bremenu zdravstva in družbe kot celote, da o življenjih, ki ugasnejo povsem brez potrebe, tudi zaradi premalo doslednega upoštevanja higiene, ki je še vedno ključno orodje pri preprečevanju širjenja okužb, niti ne govorimo.

Umivanje je povsem preprost ukrep, le vodo in milo oziroma razkužilo moramo imeti pri roki; njegova moč je izjemna, a še vedno premalo samoumevna, prepogosto pozabljena – kljub védenju, da človek z umivanjem rok ne odstrani le umazanije, ampak tudi nevarne mikroorganizme. Če to počne dosledno, prepreči širjenje okužb in črevesnih bolezni, prav tako zastrupitve s hrano; če to opravilo postane navada, se tveganje za ogrožanje lastnega zdravja in zdravja drugih bistveno zmanjša.

Upoštevanje tega osnovnega pravila v skrbi za zdravje je stvar etike, ki mora biti v zdravstvenih ustanovah še toliko bolj obvezujoča. Za vse, ki sodelujejo v zapleteni verigi postopkov zdravstvene obravnave, kajti zdravje bolnikov je že tako ali tako načeto, vsaka dodatna grožnja njihovemu zdravju pa je adut bolezenske trigonometrije, ki v merjenju moči med boleznijo, zdravljenjem in zaščitnimi ukrepi res ne potrebuje še dodatnih »spodbud« za porajanje novih bolezenskih težav.

A prav to se dogaja, žal. Zato je bilo treba porezati krila pretirani uporabi antibiotikov, ki je ošibila njihovo učinkovitost takrat, ko organizem resnično potrebuje podporo v boju proti bakterijskim celicam, encimom in genom.

Se zavedamo, da lahko človek z nepravilnim jemanjem odmerkov sproži neobvladljiv plaz? V želji, da bi zmanjšal možnost neželenih stranskih učinkov, lahko s samovoljnim zmanjšanjem odmerkov »pripomore« k razvoju kronične oblike bolezni. Ali k temu, da mikroorganizmi postanejo odporni proti predpisanemu leku in ta še dodatno izgubi svojo moč proti boleznim, ki so pred odkritjem antibiotikov strašile in desetkale človeštvo.

Če vemo, da bi prenekatero od teh tegob lahko odpravili že s tako preprostim higienskim ukrepom, kot je umivanje rok, brez ležanja v postelji, jemanja kopice zdravil, obiskovanja zdravnikov in dodatnih zapletov, bi to moralo zadostovati. In obveljati kot dobra in samoumevna (samo)pomoč v skrbi za zdravje, ki je, kakorkoli obrnemo, le eno.