Dom in svet: Evropska hiša

Jean–Claude Juncker in Antonio Tajani, predsednika bruseljske komisije in evropskega parlamenta, sta zadnji teden v Ljubljani uradno odprla Hišo EU. Po objavi bele knjige se pričenja obdobje razpravljanja o prihodnosti Evrope 27, ne več 28 držav članic, nova lokacija pomeni osrednji prostor za tukajšnjo evropsko debato. Tak je vsaj namen, čeprav Slovenija ni znana po široki javni razpravi o čemerkoli: celo v Nato je pred leti vstopila brez vsebinske razprave o članstvu, o Evropi v tukajšnjem prostoru po letu 2004 ni veliko pogovorov in razmislekov − kot da evropska zgodba še vedno ni naša zgodba. Toda aktualnejša kot Hiša EU je zdaj evropska hiša.

Zaradi brexita in vzpona populističnih strank na kontinentu, zaradi dvoumne govorice ameriškega predsednika o enotnosti Evrope in kaosa na Bližnjem vzhodu, zaradi pritiskov Rusije na Ukrajino in razlik med članicami − ene bi rade strnile vrste, druge temu nasprotujejo − je EU pač morala nekaj sproducirati. Zato je Bruselj prvega marca predstavil belo knjigo.

Integracija se je vedno pomikala od krize do krize, iz tega je črpala svojo moč in oblikovala kompromise, dvom je imanentna lastnost Evrope. A zdaj je prvič, ko se povezava sooča z realno možnostjo dezintegracije. Nujno je sporočilo, da brexit ni konec evropskega projekta, komentira Juncker. Poleg vsega je mainstream politika v stiski: ne zna nasprotovati stališčem protievropskih populistov, samo ponavlja jih v različnih odtenkih. In vendar je pet scenarijev smeri razvoja EU preobširen okvir, realpolitično je stvarna samo Evropa več hitrosti oziroma jedro s koncentričnimi krogi. Poleg tega je evropska komisija obrobna, vse niti so v rokah evropskega sveta, to je držav članic.

Še posebej Nemčije, čeprav so v ponedeljek ob kanclerki Angeli Merkel v versajski palači, zbrani na mini vrhu, stali predsednik François Hollande, premier Paolo Gentiloni in šef vlade Mariano Rajoy. Format je neobičajen: standardni dvojec sta Francija in Nemčija, po brexitu tuintam tudi Italija, Francija semtertja zbere južnoevropske članice. Tokrat je gostitelj sklical četverico največjih gospodarstev kontinentalne Evrope. Čeprav je bilo srečanje politično − vse države hočejo biti v jedrni skupini EU −, je imelo na neki način tudi sentimentalen in čustveno obarvan pomen. Nemčija je pravzaprav sama, hkrati so prav vsi zbrani voditelji notranjepolitično bolj ali manj oslabljeni.

Toda čedalje več je teh, ki podpirajo Evropo dveh hitrosti. Ideja je v obtoku leta in leta, vendar je ostajala ob strani, ker je povezana s tveganjem, da se kompozicija premika s hitrostjo najpočasnejšega člena. Po vseh šepetanjih − to je uvertura v praznovanje 60. obletnice združene Evrope v Rimu − pa je po aktualnem mini vrhu jasno, da podpornici med velikimi nista več samo Nemčija in Francija. »Različnim ravnem integracije« sta naklonjeni tudi Italija in Španija, véliki se strinjajo, da so za »različne ambicije« potrebni »različni odgovori«. Temu znano oporeka evropski vzhod, ki ve, da ostaja na periferiji. Odziv poljskega zunanjega ministra na novi format v Versaillesu je bil značilen.

Zakaj že − je potrebna vseevropska javna razprava?