Evropski antirazvojni dnevi

Pravkar končani evropski razvojni dnevi (EDD), ki so v organizaciji evropske komisije potekali v Bruslju, so spet dokazali, kako hitro se zmanjšuje politični in gospodarski vpliv Evropske unije v državah v razvoju in v kako globoki iluziji samopomembnosti in grandioznosti živijo evropski birokrati ter truma njihovih zvestih lakajev, med katerimi prevladujejo tako rekoč klonirani predstavniki in predstavnice za stike z javnostjo, ki sestavljajo orjaško PR-kolesje brez kakršne koli vsebine. PR-kolesje, ki se – z nenehnimi sterilnimi nasmeški – na vsakem koraku trudi prodajati zgodbo o uspehu. In to v posebnem birokratsko-marketinškem novoreku, ki nima nič skupnega z resničnostjo. Evropska unija poskuša delovati kot gigantska korporacija, a je jasno, da je razen nje same nihče več ne jemlje resno.

Razni evrostrategi so nam minuli teden v Bruslju poskušali razložiti, kako uspešen je projekt milenijskih razvojnih ciljev, ki so bili ob zagonu projekta leta 2000 namenjeni celotnemu svetu v razvoju, tretjemu svetu, torej. A dobro leto dni pred iztekom projekta so se razvojnih dni, tega enormnega semnja ničevosti, večinoma udeležili le vodilni predstavniki afriških držav – pa še to le tistih, ki v novi kolonialni dobi (še) niso prišle v kitajske roke. V Srednji in Južni Ameriki ter Aziji je Evropska unija že izgubila vpliv – tako politični kot ekonomski. Enako velja za Bližnji vzhod. Prostor, ki se je v tretjem svetu odprl po »strateškem« padcu Združenih držav – katastrofalni vojni v Afganistanu in Iraku, ki je povzročila alienacijo celotnega islamskega sveta –, je na stežaj odprl vrata Kitajski, Evropi pa se ni uspelo niti premakniti.

Še več: izbruh gospodarske krize, ki je medtem že postala stanje, je južni del Evropske unije poslal na pota antirazvoja, tretji svet pa pripeljal v Evropo. Ko smo novinarji iz držav, ki jih je kriza najbolj prizadela, večkrat poskušali načeti pogovor o tem, ali utegnejo biti naslednji evropski razvojni dnevi vsaj delno posvečeni tudi, denimo, Grčiji, smo se vedno znova zaleteli v zid, saj po besedah evropskega komisarja za razvoj, Latvijca Andrisa Piebalgsa, »kriza v Evropi vendarle ni primerljiva z razmerami v Afriki, najboljša bolnišnica v Burkini Faso pa je slabša od najslabše v Latviji«. Tiskovni predstavniki iz komisarjevega kabineta so hiteli ponavljati, da je bilo varčevanje edina možnost, ki jo je Evropa imela na voljo ob izbruhu krize, in da »so Grki, ki smo jim tako solidarnostno priskočili na pomoč«, lahko le veseli takšne Evrope. Če bi kaj takega namesto mlade Španke, ki je študirala novinarstvo, potem pa v nasprotju s svojimi sošolci in sošolkami s fakultete, ki so večinoma brezposelni, službo našla pri evropski komisiji, izjavila volivka Angele Merkel, to ne bi bilo presenetljivo. A bruseljski indoktrinacijski kokon je očitno tako močan, da vanj ne morejo prodreti niti najbolj očitna negativna dejstva.

Da v Grčiji pet let po gospodarskem zlomu milijon ljudi živi pod pragom revščine. Da strmo narašča smrtnost otrok ob rojstvu. Da je skoraj tretjina otrok v osnovnih šolah podhranjenih. Da sta brezposelni dve tretjini mladih in da je celostna brezposelnost 30-odstotna. Da se je – kot neposredna posledica krize – v Grčiji razpasel neonacizem, legalna oblika političnega delovanja, ki je tako rekoč že postal mainstream. Da je močno ogrožena svoboda medijev in da so oblasti v dogovoru s trojko zaprle javno televizijo ERT in so najbolj vztrajne novinarje iz pisarn izvlekle do zob oborožene posebne enote. Da se izvaja pogrom nad vsem javnim; predvsem šolstvom in zdravstvom. Da ljudje umirajo zaradi preprostih bolezni, ker si ne morejo privoščiti osnovnih zdravil. Da so v Grčiji, na katero je Evropska unija z drugim dublinskim sporazumom dobesedno stresla vso tragedijo priseljencev, zrasli tako imenovani namestitveni centri za priseljence, ki so v resnici koncentracijska taborišča. Da je cena dela strmo padla. Da delavske in z njimi vred človekove pravice pospešeno izginjajo. Da je grška demokracija le še slaba šala in da je država, žrtev mednarodnih finančnih institucij, Bruslja in Berlina, izgubila svojo suverenost. Da je grška zgodba – nepovratna. Da se bo grška zgodba le še širila – na Portugalsko, Ciper, v Španijo, Slovenijo …

»Ampak … ampak … saj to je še vedno precej bolje od Afrike, mar ne?«

In potem so nam evropski birokrati in tiskovne predstavnice razdelili svoje lične vizitke. To je bila tisti večer njihova naloga. Ne pa poslušanje dejstev o evropskih antirazvojnih dnevih.