Evropski (ne)red: Američani prihajajo
Mon, 13.02.2017, 11:00
Evropski (ne)red: Američani prihajajo
Ena od večjih nejasnosti je, kakšna bo prihodnja politika do Rusije.
Evropska politika se je doslej kar zmerno odzivala na izjave in napovedi ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Nekaj visokih predstavnikov je že odletelo na drugo stran Atlantika in začelo pripravljati teren za delo v prihodnjih mesecih. Tudi najbolj izkušeni diplomati opozarjajo, da je pred Evropo obdobje velike negotovosti. Kljub temu je po začetni osuplosti v ocenah položaja več mirnosti in pričakovanj, da se v ZDA ne bodo odrekli dolgoletnim zunanjepolitičnim smernicam. Stara celina pričakuje od Washingtona predvsem konkretnejše zamisli. Nova administracija bi se, denimo, morala izreči, kaj bo naredila s čezatlantskim trgovinsko-investicijskim partnerstvom, v katero je bilo v zadnjih letih vložene veliko energije. Evropski parlament bo sredi tedna glasoval o trgovinskem sporazum s Kanado, Ceti. To velja za znamenje, da Unija v Trumpovem obdobju ostaja naklonjena odprtosti in razumevanju svobodne trgovine kot poti do večje blaginje.

V prihodnjih dneh se bodo v Evropi drug za drugim vrstili visoki obiski iz ZDA, ki bodo prva priložnost za resno obdelavo prihodnje čezatlantske agende. Ameriški državni sekretar Rex Tillerson se bo udeležil zasedanja zunanjih ministrov G20 v Bonnu. Na bruseljskem sedežu Nata bo sekretar za obrambo James Mattis razpravljal s kolegi iz zavezniških držav. Podpredsednik Mike Pence se bo konec tedna udeležil münchenske varnostne konference in se nato odpravil še v Bruselj. Ena od večjih nejasnosti je, kakšna bo prihodnja politika do Rusije, predvsem glede sankcij in ukrajinske krize, saj iz Washingtona prihajajo različni signali. V vzhodnih članicah zavezništva s (pra)strahom pred Rusijo se bojijo, da bi se ameriška navzočnost pri njih pod novim predsednikom zmanjšala. Vsekakor iz Washingtona prihaja enako, a še bolj nedvoumno sporočilo evropskim zaveznicam: za obrambo morate narediti in plačati več.

Skratka, pričakujejo bolj pošteno delitev bremen in večjo vlogo Nata v bitki s terorizmom. V zvezi s tem je pričakovano več retorike, saj je neposredno sodelovanje Nata v napadih na Islamsko državo skoraj nepredstavljivo. Tudi osredotočanje na cilj o izdatkih za obrambo v višini dveh odstotkov BDP je preveč tehnično. Bolj smotrno je imeti strukturo izdatkov, predvsem nakupe sodobne opreme.

Na ravni se že tako oblikujejo številni projekti za utrjevanje evropskega stebra Nata. Predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker se zavzema za več povezovanja voljnih držav na obrambnem področju in opozarja, da članice EU namenjajo za obrambo od 250 do 300 milijard evrov na leto. To je polovica ameriškega zneska, a z razdrobljenostjo in nepovezanostjo je učinkovitost porabljenega denarja nekajkrat manjša. Zamisli o EU kot jedrski sili, ki jo je v obtok spravil Jarosław Kaczyński, niso obravnavane resno. Od Trumpa je že prišlo sporočilo, da »močno podpira« Nato. V ameriški dežnik nad Evropo menda ne bo posegal. Trump še vedno načrtuje, da bo na položaja veleposlanika ZDA pri Uniji poslal Teda Mallocha, ki je Unijo primerjal s (propadajočo) Sovjetsko zvezo in napovedal konec evra. Bo dobrodošel kljub takšnemu poniževanju?

Evropski (ne)red: Američani prihajajo

V prihodnjih dneh se bodo v Evropi drug za drugim vrstili visoki obiski iz ZDA, ki bodo prva priložnost za resno obdelavo prihodnje čezatlantske agende. Foto: REUTERS/Francois Lenoir

Prijavi sovražni govor