Evropski (ne)red: Brexit v megli

Theresa May si je za kuliso izbrala Firence, kar je bilo že samo po sebi sporočilo. Pričakovanja so bila velika. Do izpeljave brexita je samo še poldrugo leto in časa za zapletena pogajanja je čedalje manj. Firenški nastop je bil napovedovan kot prelomnica, po kateri bo pogajalski proces le stekel, ker da bo postalo bolj jasno, kaj na Downing Streetu 10 sploh ponujajo in kaj želijo. Toda kljub nekaj bolj konkretnim sporočilom Mayeve je brexit še naprej v – megli.

Gospodarstveniki na obeh straneh Rokavskega preliva bijejo plat zvona, saj morajo pripraviti poslovne načrte za prihodnja leta. Ni hujšega, kot je negotovost. Mayeva je sicer napovedala, da bi bilo Združeno kraljestvo še dve leti po brexitu v obdobju »tranzicije«, poslavljanja od polnopravnega članstva v EU. To bi pomenilo, da bi še vedno imeli bolj ali manj enake pravice na notranjem trgu Unije, toda v britanski vladi je očiten razdor glede tega, kaj so pripravljen ponuditi v zameno.

Zunanji minister Boris Johnson denimo zahteva, da pravila EU na notranjem trgu, ki bi bila sprejeta med dvoletno tranzicijo po brexitu, ne bi veljala za Združeno kraljestvo, saj ni sodelovalo pri njihovem sprejemanju. Tudi glede cilja same poti, odnosa z Unijo, ki bo sledil ločitvi in tranziciji, bo počasi moralo biti več jasnosti. Na Otoku še vedno nihajo med skrajnostmi, med rešitvijo po zgledu sporazuma EU s Kanado (Ceta) in norveškim modelom bolj tesne povezanosti.

Zagovorniki trdega brexita se bodo morali sprijazniti ne samo s tem, da bodo imeli obveznosti, če hočejo med tranzicijo ostati na notranjem trgu in v carinski uniji, marveč tudi z logiko, da nikoli ne bo brezplačne večerje. Na 450-milijonskem trgu preostalih 27 članic Unije ne bodo več mogli delovati enako kot doslej. Mayeva je v Firencah jasno oznanila, da bo London izpolnil svoje finančne obveznosti. V veljavnem proračunu EU da nobeni članici ne bo treba plačati več ali prejeti manj.

Tega seveda ni mogoče obravnavati kot znamenje kompromisa ali dobre volje. Izpolnjevanje zavez iz proračuna EU bi moralo biti samoumevno. Številne stvari so še odprte, denimo vprašanje pokojnin za britanske uradnike v skupnih institucijah. Evropski proračun, v katerega London vplača na leto okoli 10 milijard več, kot dobi iz njega, se sicer res izteče leta 2020, a številni projekti iz njega se financirajo še do tri leta. Bo London pripravljen na veliko vplačevati v bruseljski proračun do leta 2023?

Po eni od teorij bi morala Unija bolj voljno priskočiti na pomoč Mayevi, ki je v bitki z zagovorniki trdega brexita v že tako težkem notranjepolitičnem položaju, saj so alternative slabše. Dokler so v Londonu še kar nepopustljivi in mislijo, da v Uniji lahko še vedno izbirajo à la carte, po svojih željah, takšno ravnanje seveda ne bi bilo smotrno. To, kar je glavni pogajalec Unije Michel Barnier opisal kot večjo konstruktivnost Mayeve, se mora pokazati še za pogajalsko mizo.

Na Otoku so se sami odločili za brexit in morali bodo živeti z njegovimi posledicami. Laži in populizem, ki so na koncu zmagali, vsekakor ne morejo biti v čast demokraciji. Tudi preostala Unija mora brexit bolj kot tragedijo obravnavati kot priložnost za novo dinamiko. Kljub siceršnji kakofoniji in neenotnosti pri drugih vprašanjih v obravnavi brexita deluje ubrano in profesionalno. Britanska strategija »deli in vladaj« doslej ni bila uspešna. Mayeva bo morala narediti še kakšen korak.