Tiskane izdaje
Predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker se je septembra v govoru o stanju Unije spraševal, kje so EU in njene članice na pogajanjih o koncu vojne v Siriji. Posledice krize v sosednji regiji so za Evropo neposredne. Ena od najbolj konkretnih je bil begunski tok. Juncker je omenil teroriste, usposobljene v taboriščih Islamske države, ki so izpeljali napade v evropskih mestih. EU je sicer ponosna na svojo mehko moč, a na pogovorih o glavni krizi v čedalje bolj nevarnem sosedstvu je ni za mizo.
Krvava morija v Siriji, predvsem v Alepu v zadnjih tednih, bo od EU zahtevala vsaj angažma na moralni ravni. Moskva je za vojne zločine vsaj posredno soodgovorna – tako s podporo Asadu kot tudi z vsakodnevnimi bombardiranji nasprotnikov režima. Zgolj iz evropskega parlamenta prihajajo jasne zahteve, da bi v EU morali začeti izvajati pritisk na Vladimirja Putina. Veliko bi bilo že, če bi o ruskem ravnanju v Siriji začeli govoriti z jasnim jezikom.
Doslej si evropske države niso upale niti kritizirati Moskve. Čeprav so se slišali že prvi predlogi, da bi EU morala sprejeti nove sankcije proti Rusiji, tak korak ni najbolj verjeten. Unija je po aneksiji Krima in destabilizaciji Donbasa sprejela več svežnjev sankcij proti Rusiji, tudi gospodarske ukrepe, ki jih podaljšajo vsakih šest mesecev. Pred zadnjim podaljšanjem gospodarskih sankcij je bilo med članicami kar precej nezadovoljnih.
V nemški socialdemokraciji, iz katere prihaja zunanji minister Frank-Walter Steinmeier, se približujejo liniji Italije, Avstrije in drugih z globokimi dvomi o smotrnosti ukrepov. Gospodarske sankcije in ruski protiukrepi, predvsem na kmetijskem področju, za EU kljub ne najbolj prepričljivi rasti niso velika težava. Po drugi strani so sankcije gospodarsko že tako opešano Rusijo še oslabile. Kot znamenje dobre volje se je v EU že razmišljalo o blažitvi ukrepov, če bo Moskva konstruktivna glede Ukrajine.
Novo zaostrovanje z Zahodom, tudi z nameščanjem raket iskander, ki bi lahko nosile jedrske konice v ruski enklavi Kaliningrad med Litvo in Poljsko, članicama EU in Nata, še spodkopava upanje o blažitvi napetosti. Ker je Rusija velika manjši akter kot nekdaj Sovjetska zveza in je po BDP (v dolarjih) primerljiva s Španijo, je položaj neprimerljiv s hladno vojno. A je nadvse nevaren. Steinmeier pravi, da so novi časi še bolj nevarni, saj sta Moskva in Washington prej spoštovala rdeče linije druge strani.
V takšnih okoliščinah EU deluje povsem nemočno. Brexit, slovo Združenega kraljestva, bo vlogo EU na svetovnem odru še bolj spodkopal. London je glede Rusije ves čas imel trdo držo in v očeh članic na severovzhodu, s Poljsko na čelu, je skrbel za nekakšno ravnotežje s Francijo in Nemčijo, ki sta vedno kazali več razumevanja za Kremelj. Nova vloga Putina in sirska vojna z vsem zaostrovanjem, razkazovanjem mišic in merjenjem močmi med velesilami, bi morali že zdavnaj zdramiti Unijo.
