Evropski (ne)red: Čezatlantski vihar
pon, 29.05.2017, 12:00
Evropski (ne)red: Čezatlantski vihar
S Trumpovim govorom je bil najbrž zadovoljen Vladimir Putin.
Donald Trump je odletel v ZDA, nova spoznanja v Evropi so bridka. Predsednik ZDA ni nič drugačen, kot je bil videti prej. Njegovi nastopi, govorica telesa in besednjak so govorili sami zase. »Evropejci moramo dejansko vzeti svojo usodo v lastne roke,« je v govoru v pivskem šotoru v Münchnu po zasedanjih Nata in G7 ugotavljala nemška kanclerka Angela Merkel. To, da bi se zanašali na ZDA pod Trumpom, bi bila velika nepremišljenost.

Merklova, Emmanuel Macron in drugi so v Bruslju in na Siciliji lahko v praksi videli, kaj si Trump predstavlja s krilatico »Najprej Amerika« – brezobzirno politiko, ki ne vidi nič drugega kot ozek nacionalni interes in stavi na igro ničelne vsote. Tudi samotolažba, da Trump (še) ne razume najbolje ne samo tega, kaj je Nato, marveč tudi čedalje bolj zapletenega sveta, bi bila neodgovorna. Evropa se bo morala nanj navaditi in odzivati.

Največ samozavesti lahko ima na trgovinskem področju, na katerem je že tako velesila. Čeprav Trump najraje udriha po nemških avtomobilih, ki da preplavljajo ZDA, se prvi protekcionistični ukrepi oblikujejo na drugih področjih, denimo pri uvozu izdelkov iz jekla (pod pretvezo varnostnih razlogov). Razumljivo je, da mora Bruselj pošiljati v Washington sporočilo o milijonih ameriških delovnih mest, ki so odvisna od poslovanja z Evropo.

Apple in Microsoft sta seveda ameriški podjetji, ki ustvarjata velike dobičke v Evropi. Ko so še potekala pogajanja o čezatlantskem trgovinsko-investicijskem partnerstvu, razvpitem TTIP, so ga razglašali za nekakšen gospodarski Nato, ki bo koristil utrjevanju tradicionalnega Zahoda in postavljal standarde mednarodne trgovine celotnemu svetu. S prihodom Trumpa, ki ima občutek, da je njegova dežela v trgovini z Evropo prikrajšana, je TTIP seveda de facto pokopan.

Tudi drugod po svetu so začutili nov veter. Unija se pogaja o trgovinskih sporazumih s skoraj dvema ducatoma držav – Japonsko, Mehiko, južnoameriškim Mercosurjem ... Če bodo ZDA povsem odpovedale pri podnebni politiki, bo morala intenzivneje delovati z drugimi. Kitajska in številne druge države, ki so v preteklosti imele zadržke, so v zadnjih letih prepoznale koristnost bolj ambicioznih podnebnih prizadevanj in si izračunale visoke stroške neukrepanja.

Najhuje je bilo na Natu, srčiki čezatlantske skupnosti. Trump je imel priložnost, da se približa zaveznicam. Namesto tega je izdal račun z ne najbolj prepričljivimi postavkami. To je naredil ob spomeniku 11. septembru in 5. členu Natove pogodbe, ki je bil prvič sprožen po terorističnih napadih v ZDA. V Afganistanu je izgubilo življenje več kot tisoč Evropejcev. Tedanji nemški obrambni minister Peter Struck je sicer trdil, da se varnost Nemčije brani tudi na Hindukušu, a vendarle …

S Trumpovim govorom, v katerem je gotovo namerno pozabil omeniti stalnico, zavezo o solidarnostni vzajemni obrambi, je bil najbrž najbolj zadovoljen Vladimir Putin. V njegovi kampanji je Nato glavna točka in spodkopavanje njegove notranje trdnosti je voda na njegov mlin. Kar pa je dolga desetletja utrjevalo čezatlantski prostor, so bile njegove skupne vrednote. V njihovi obrambi lahko krizna Evropa odkrije svoj novi smoter.

Evropski (ne)red: Čezatlantski vihar

Donald Trump in Jens Stoltenberg. Foto: BENOIT DOPPAGNE//AFP Photo

Prijavi sovražni govor