Evropski (ne)red: Evropa kot apokalipsa
pon, 03.04.2017, 12:00
Evropski (ne)red: Evropa kot apokalipsa
Kljub vsemu pesimizmu se lahko zgodi, da letošnje leto ne bo annus horribilis.
Na fotografiji je sedem francoskih štruc, zavezanih z modro-belo-rdečo zastavo. V srednjo je vtaknjena zažigalna vrvica, ki že gori. Čakanje na eksplozijo. »Tempirana bomba sredi Evrope«, je bilo zapisano na naslovnici londonskega Economista. Bila je jesen 2012, pol leta po zmagi Françoisa Hollanda na predsedniških volitvah. Liberalni tednik je v kontekstu nevarnosti propada evra pisal, da je Francija veliko večja težava kot Italija ali Španija (kaj šele kot majhna Grčija).

Pospravljanje časnikarskih arhivov razkrije stvari, ki so videti napol pozabljene, čeprav so stare le nekaj let. Ne samo v britanskih časopisih, že tako skeptičnih do evra, marveč tudi v celinski Evropi so bili toni dramatični. Nemški Spiegel, ki še vedno vztraja pri apokaliptičnem tonu na svojih naslovnicah, je v kriznih letih razglašal, da je evro pred razpadom in da je Evropa že uničila svojo valuto. V času najhujše dolžniške krize v letih 2010–2012 je bilo takšno stanje duha.

Različne krize na stari celini trajajo že kar nekaj let in ob njihovem izbruhu so bili očitno najprivlačnejši najbolj črni scenariji. Če bi se uresničile številne napovedi o »koncu sveta«, bi … V zadnjih mesecih, predvsem po zmagi Donalda Trumpa, so črnoglede napovedi spet v vzponu. Pred nekaj tedni je bilo videti, da je usoda Evrope odvisna od tega, ali bo stranki Geerta Wildersa na nizozemskih volitvah uspelo dobiti 15 odstotkov glasov.

Britanski zgodovinar Timothy Garton Ash, ki bo letos prejel nagrado Karla Velikega za evropsko enotnost, je konec tedna v intervjuju za DPA opozoril, da ne bi smeli ustvarjati vtisa, da bo EU, kot rimsko cesarstvo, jutri propadla. Težave, s katerimi se spopada EU, so sicer res velike, a niso neobvladljive in usodne. Niti scenariji (skoraj neuresničljivi), kot je zmaga Marine Le Pen v Franciji, ne bi pomenili konca EU. Navsezadnje, Francozov ne bi mogla kar prepričati, da bi izstopili iz Unije.

Britanska odločitev za brexit in zlasti Donald Trump sprožata ne samo prenovo, marveč tudi novo osmišljanje evropskega projekta. Maksima, po kateri je zgodovina EU pokazala, da krize vedno sproža napredek v integraciji, je na preizkušnji. V zadnjih letih je nastala že kopica papirjev, na katerih se ne nabira prah le v časnikarskih arhivih. Predsednik evropskega sveta Herman Van Rompuy je leta 2012 s tremi predsedniki pripravil predloge smeri razvoja »K pravi gospodarski in denarni uniji«.

Predlogi predsedniških »štirih mušketirjev« so, kot številni načrti, ostali v predalu. Denimo, evropska komisija je julija 2013 razglasila New Deal za evropsko obrambo. Štiri leta pozneje so podobni predlogi razglašeni za − prelomnico. Pet scenarijev Jean-Clauda Junckerja utegne čakati ista usoda. Kljub vsemu pesimizmu se lahko zgodi, da letošnje leto ne bo annus horribilis; če na volitvah populisti ne bodo zmagovali, če bo brexit zgolj tehnično vprašanje, če se bo gospodarska rast nadaljevala … Dvomljivci že svarijo, da bi bilo takšno pozitivnejše leto izgovor za samozadovoljno politiko, da se nujne, a politično zahtevne reforme EU spet ne bo lotila.

Evropski (ne)red: Evropa kot apokalipsa

Foto: Reuters

Prijavi sovražni govor