Evropski (ne)red: Gromovnik iz Bosporja
pon, 13.03.2017, 10:00
Evropski (ne)red: Gromovnik iz Bosporja
Legitimna želja članic EU je, da na svojem ozemlju nočejo turških notranjepolitičnih obračunavanj.
»Pozabili so, da sem župan mesta, ki so ga nacisti bombardirali,« se je zgražal rotterdamski župan Ahmed Aboutaleb. To nizozemsko pristaniško mesto je bilo med nemškim letalskim napadom leta 1940 porušeno do tal. V širšem središču Rotterdama danes ni skoraj nobene starejše hiše, vse je bilo zgrajeno na novo. Zato so očitki predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana o naslednikih nacistov, ki da so preprečili nastope turških politikov na Nizozemskem, še posebno bizarni.

Vodenje kampanje za Erdoğanovo ustavno reformo po članicah EU ne more biti samoumevno. Z uvedbo predsedniškega sistema bo še krepil svojo avtoritarno vladavino, ki je v nasprotju s temeljnimi vrednotami ne samo Unije, marveč tudi Nata, ki ni zgolj obrambno zavezništvo in bi se razvoja v Turčiji moralo resneje lotiti. Legitimna želja članic EU je, da na svojem ozemlju nočejo turških notranjepolitičnih obračunavanj, ki bi se lahko razvila v nemire večjih razsežnosti.

Erdoğan obravnava rojake, ki živijo po evropskih državah in so med njegovimi privrženci, kot svojo podaljšano roko. Ko govori o Turkih, ima pogosto v mislih, denimo, nizozemske državljane (turškega rodu). Na Nizozemskem so težave še posebno očitne. Vlada Marka Rutteja pred volitvami v sredo noče dovoliti, da bi bila Erdoğanova propaganda v nizozemski strpni in odprti družbi voda na mlin desničarskega populista Geerta Wildersa.

V razpravah pred volitvami so lojalnost državljanov z migracijskim ozadjem, islam in celoten priseljenski kompleks že tako najbolj žgoče teme. Erdoğan si skladno s svojo nacionalistično agendo želi čim bolj zaostrovati položaj. Edino pravilno je bilo, da so mu v Nemčiji in na Nizozemskem pokazali meje odprtosti do vsega. Prej ali slej bo moralo biti še jasno sporočeno Ankari, da je iger glede turške perspektive članstva v EU konec. Članice doslej vsaj uradno niso hotele prekinjati pogajanj in so se pretvarjale, da Ankara ostaja resno na poti v Unijo. Zgolj v Avstriji so se konec lanskega leta odločili, da se tega ne gredo več. Prevladujoči argument je bil zmeraj, da Turčiji ne bi smeli zapirati vrat in da je dialog v okviru pogajalskega procesa najboljši vzvod za vpliv na notranji razvoj v državi. To je še ena od točk, pri katerih se je evropska politika dolga leta raje vdajala iluzijam, kot da bi pogledala resnici v oči.

Najprej bo morala razmisliti, kaj bo naredila s skoraj 4,5 milijarde evrov, namenjenih za predpristopno pomoč na različnih področjih v proračunskem okviru 2014–2020. Denar, ki je bil namenjen boljšemu delovanju pravne države, gotovo ni bil porabljen smotrno, saj Turčija v zadnjih letih glede tega zgolj nazaduje. Oblast zapira časnikarje, preganja intelektualce, poskus državnega udara je zlorabila za množične čistke.

Občutek, da Turčija lahko izsiljuje EU z begunskim vprašanjem in zaprtjem poti čez Egejsko morje v Grčijo, je varljiv. Orjakinja na obeh straneh je odvisna od Unije, predvsem na gospodarskem področju. Je v ekonomski krizi, turistov je čedalje manj, za tuje naložbe v takšnih okoliščinah ni privlačna. Zato Erdoğanovi gromovništvo in retorični napadi na evropske države niso znamenje moči, marveč šibkosti. Zavrnjeni morajo biti resno, hladno, nedvoumno.

Evropski (ne)red: Gromovnik iz Bosporja

Protestniki, ki so se v soboto zbrali pred turškim konzulatom. Foto: Bas Czerwinski/ANP/AFP Photo

Prijavi sovražni govor