Tiskane izdaje
Očitno se je namenoma pozabljalo, da polmilijardna EU sklepa sporazum s 35-milijonsko Kanado. Retorika nasprotnikov je bila takšna, kot da se bo z gospodarsko-trgovinskim sporazumom Ceta začela na stari celini apokalipsa ali vsaj vladavina mračnih sil neoliberalizma, ki bodo v imenu multinacionalk izdale Evropejce. V Kanadi so položaj čedalje manj razumeli in pravzaprav niso več mogli verjeti svojim očem. Navsezadnje, EU je bila vedno zastavonoša svobodne trgovine.
»Če se bo pokazalo, da Evropa ni sposobna skleniti naprednega trgovinskega pakta z državo, kakršna je Kanada – s kom misli Evropa v prihodnjih letih sklepati posle?« se je vprašal liberalni kanadski premier Justin Trudeau, ena od novih ikon levice. Res je, da so postopki in strukture v EU z 28 članicami po zapletenosti neprimerljivi z drugimi državami. A v bolj bizarnih zapletih in razpravah, kot spremljajo odločanje o Ceti, se Unija ni znašla že dolgo. Najbrž še nikoli.
Tako se ena od odločilnih bitk bije v slikovitem Namurju, glavnem mestu belgijske regije Valonije. Ker je Belgija dežela stripa, so se kar same po sebi ponudile primerjave z Asterixom in obrambo galske vasi pred vsemogočnimi Rimljani. Četudi so v belgijski zvezni vladi – kot že v skoraj vseh drugih članicah – že pritrdili sporazumu, so v valonskem parlamentu z glasovanjem proti Ceti izrekli »ne takšni Evropi«. Vsaj na papirju so zvezni vladi v Bruslju zvezali roke.
Kakšna notranja razmerja so v Belgiji pripeljala do takšnega položaja, je v nepregledni politiki ene najbolj zapletenih evropskih držav težko ugotoviti. Res je, da je Valonija bolj siromašen in strukturno šibek del Belgije, v katerem imajo tradicionalno glavno besedo socialisti. Njihov vodja Elio Di Rupo v letih 2011–2014, ko je bil na čelu belgijske vlade, sporazumu ni nasprotoval. Težave v razklani Belgiji so še večje, ker Flandrija, bogatejši del države, Ceto podpira.
Temu, da se v valonskem »ne« zrcali nezaupanje industrijsko nazadujoče regije do globalizacije, se sicer ne da oporekati, a takšno vzdušje ni bilo usodno. Ceta kot sporazum nove generacije, ki naj bi postal model za urejanje trgovinskih odnosov na svetovni ravni, se je izgubila na brezpotjih belgijske in evropske politike. Še huje, EU je spet dokazala – valonska zgodba je le pika na i –, da kot struktura ne more več sprejemati večjih odločitev v normalnih in vsaj za silo predvidljivih okoliščinah.
Če bi Ceta na koncu, po sedemletnih postopkih priprave, res propadla, bi bila osramotitev neopisljiva. Skoraj zasluženo bi se zdelo, da bi v prihodnje svetovne trgovinske standarde postavljale ZDA v navezi z azijskimi državami s Kitajsko na čelu. Tudi v članicah z velikimi koristmi od svobodne trgovine, kakršni sta Avstrija ali Nemčija, kratkovidna politika ni zbrala dovolj poguma, da bi prepričljivo ugovarjala s protekcionizmom navdihnjenim populističnim argumentom z leve in desne.
Tako se splošnega nezaupanja v času, ko bolj kot dejstva štejejo občutki in ko se širijo enostavčne razlage čedalje bolj kompleksnega sveta, ne da premagati.
