Tiskane izdaje
Časi, ko je EU sama po sebi imela pozitivno podobo, so že prava zgodovina. V javni razpravah prevladujejo pesimistična sporočila, piše se o balkanizaciji EU, v apokaliptičnem slogu se napoveduje njen razpad. Iskreni zagovorniki evropske ideje so v defenzivi. Voditelji 27 članic so na neuradnem vrhu v Bratislavi morali sami sebe ohrabriti z ugotovitvijo o EU, ki da je po vojni in globokih delitvah zagotovila mir, demokracijo, blaginjo. Skoraj ves svet lahko veliko zavida Evropi.
Kljub temu je EU že več kot desetletje v stanju nekakšne otrplosti, brezperspektivnosti. Leto po velikem širitvenem poku leta 2004 sta ustanovni članici Francija in Nizozemska na referendumih zavrnili ustavno pogodbo. Več let je trajalo – največ težav so delali Britanci in Poljaki – da je na ruševinah zavrnjene ustave nastala lizbonska pogodba. Prelomnica na poti je bila berlinska izjava iz marca 2007, ki je bila sprejeta ob 50. obletnici rimskih pogodb.
Voditelji so se v izjavi, po klasičnem leporečju, zavezali, da bo EU do evropskih volitev 2009 dobila nov skupni temelj (pogodbo). Projekt je vsaj za silo uspel. Četudi so bili časi dramatični in četudi se je že veliko razglabljalo o čedalje večjem nezaupanju v institucije, Unije še niso pretresale dolžniška kriza, hudi notranji pretresi z britansko odločitvijo za brexit na čelu, nenadzirani migracijski tokovi. Deset let pozneje, ob 60. letnici rimskih pogodb, naj bi novo »rešitev« zasnovali v Rimu.
»Če zapraviš teden dni za obtoževanje Evrope, ne moreš v nedeljo zaprositi ljudi, naj volijo za Evropo,« je po zadnjih evropskih volitvah razglasil poslavljajoči se predsednik evropske komisije José Manuel Barroso. Portugalec je bil v Bruslju deset let in predvsem njegovo ravnanje po slovesu (služba v Goldman Sachs) ni pripomoglo k večji verodostojnosti EU. A za vse vladajoče politike v EU, ki nočejo sprejemati odgovornosti za skupne odločitve, njegova trditev še vedno drži.
Širjenje mitov in legend, ki nimajo zveze z dejstvi, ni razširjeno le med populističnimi politiki, marveč tudi v osrednjih medijih. Najlaže je diskreditirati EU z razpredanjem o njenem ukvarjanju z ukrivljenostjo kumaric in posodicah za oljčno olje. V času splošnega nezaupanja v sistem, institucije in vsakršne elite so brezbarvni funkcionarji v oddaljenem Bruslju najlažja tarča za (ne)utemeljene kritike z vseh strani. Zagovorniki brexita bodo prej ko slej občutili posledice taktičnega odnosa do resnice.
Tako kot v Britaniji tudi marsikje drugje v Evropi razmišljajo, da bodo na boljšem, če bodo sami prevzeli odgovornost zase. Zato bo največja naloga za EU v prihodnjih letih prepričati dvomljivce, da smo na stari celini lahko le skupaj kos izzivom, ki so pred nami. Evropa ima sicer zavidljiv standard, a v primerjavi z drugimi postaja manjša demografsko, politično, gospodarsko. In bolj ranljiva. Jacques Delors je nekoč dejal, da je Evropa kot kolo, ki mora stalno voziti naprej, da se ne prevrne.
Tudi pritiskanje na zavoro bi imelo enak učinek.
