Tiskane izdaje
Ko je turški minister za evropske zadeve Ömer Çelik v Bratislavi v soboto ob zajtrku razpravljal z vodji diplomacij 28 članic EU, mu ni primanjkovalo samozavesti. To, da bi Ankara iz EU dobivala lekcije o demokraciji, se mu zdi povsem neumestno. Navsezadnje, Turčija je prava demokratična težava. Njegov vrhovni šef Recep Tayyip Erdoğan se je po njegovih besedah postavil po robu pučistom, pozval ljudi na ulice in rešil − demokracijo.
Poleti je bilo v odnosih med EU in Turčijo napeto, a po novem je slišati čedalje več spravljivih tonov. Tudi vodilni evropski diplomati so videti, kakor da bi se radi posipali s pepelom, češ, nismo si dovolj prizadevali, da bi v Turčiji po puču dovolj opazili izraze naše solidarnosti. Izkušeni vodja, luksemburški zunanji minister Jean Asselborn, je govoril o občutkih Turčije, da v Evropi še vedno ne razumemo, kaj se je zgodilo med krvavim pučem.
Ker so iz Evrope prišle številne kritike ravnanja turške oblasti, so Erdoğan in njegovi razumeli izraze solidarnosti in obsodbe spodletelega puča kot neiskrene. Čeprav je puč izgovor za utišanje kritikov in čistko več deset tisoč ljudi (po enem od podatkov kar 130.000) v javnem sektorju, se iz sporočil EU zlahka razbere, da bo v odnosih z Ankaro kmalu po starem. Strpnost Unije do notranjega razvoja v Turčiji je kakor brezmejna.
Čudežna beseda je normalizacija odnosov. EU nima druge izbire, kot da sodeluje s Turčijo pri žgočih mednarodnih vprašanjih – begunski krizi, bitki proti Islamski državi, Siriji … Po številnih grožnjah, da bo Turčija prenehala izvajati begunski pakt z EU, je minister Çelik v Bratislavi gostiteljem zagotovil, da se kaj takšnega res ne bo zgodilo. Le na izpolnitev obljube o liberalizaciji vizumskega režima ne bi smeli pozabiti.
Spodbudnih znamenj je še kar nekaj. Iz govorjenja o uvedbi smrtne kazni po puču ne bo nič. Menda pozitivno potekajo pogajanja o združitvi Cipra. Res nenavadno bi bilo, če bi Unija odpravila vizume za državo, ki ene od njenih članic sploh ne priznava. Niti protiteroristična zakonodaja, zaradi katere se pri odpravi vizumov zapleta, ni kot Sveto pismo. Čeprav je ne bi spreminjali, se vsaj z nekaj simboličnimi deklaracijami najbrž da zadovoljiti partnerje iz EU.
Seveda bo odprava vizumov predvsem nagrada navadnim Turkom, ki morajo na konzulatih zapravljati čas in denar, kadar si želijo obiskati prijatelje ali sorodnike v Evropi. Demokratična načela, spoštovanje temeljnih pravic in delovanje pravne države po standardih EU sami po sebi niso osnovni pogoj za odpravo vizumov. Denimo: od maja lani lahko državljani Združenih arabskih emiratov brez vizuma obiščejo EU.
Preživetje begunskega pakta s Turčijo bo za Unijo veliko olajšanje. Načrt B (kaos v Grčiji in skrajni ukrepi na mejah) bi bil moralno še manj sprejemljiv. Lažje je z nekaj milijardami evrov pomagati beguncem v Turčiji kot se spopadati z vsemi posledicami begunskega vala. Namesto tega se bodo lotili Libije, kjer so vrata v trdnjavo Evropo še vedno odprta in kjer bodo ustavljali migrante po turškem zgledu, ko bo vsaj za silo organizirana oblast.
