Evropski (ne)red: Strah in nemoč
pon, 27.11.2017, 10:00
Evropski (ne)red: Strah in nemoč
Macron še vedno navdušuje s pozitivnim evropskim duhom in željo po spremembi.
Ko je Radosław Sikorski leta 2011, na vrhu krize območja z evrom, nastopil v Berlinu, je razlagal, da je najbrž prvi poljski zunanji minister, ki se manj boji nemške moči, kot se začenja bati nemške nedejavnosti. Šest let pozneje je Poljska povsem drugačna država in Sikorski v intervjujih pojasnjuje, da se pri citiranju njegove znamenite misli prezre, da lahko Varšava podpre Berlin samo, če se ta o najpomembnejših evropskih temah posvetuje z njo. Nemčija da je med begunsko krizo leta 2015 leta »solirala« in v očeh Sikorskega s tako politiko med drugim okrepila Jarosława Kaczyńskega.

Eden od vzrokov političnih zapletov v Berlinu je ravnanje Merklove med migracijsko krizo in z nemškimi koalicijskimi zapleti je prerokba Sikorskega o strahu pred nedejavno Nemčijo postala še posebno aktualna. V času, v katerem bi se po prepričanju mnogih morala začeti temeljita preobrazba Unije, se nemška politika ukvarja sam s sabo in je na evropskem odru bolj ali manj odsotna. To je vplivni vodja kanclerskega urada in poslovodeči finančni minister Peter Altmaier konec tedna v FAZ razglasil za – konstruktivno zadržanost Nemčije.

Nemška vlada sicer lahko na podlagi mandata bundestaga dejavno sodeluje pri odločanju o modalitetah brexita, a z daljnosežnimi reformnimi predlogi francoskega predsednika Emmanuela Macrona se do oblikovanja nove koalicije sploh ne bodo ukvarjali. Macron je – očitno ne najbolj premišljeno – kar takoj po nemških volitvah lestvico postavil visoko. V svojo vizijo prihodnje EU, predstavljeno na Sorbonni, je vključil stvari, s katerimi so bo nemška vlada – katerekoli barve že bo – stežka sprijaznila. Tudi v številnih drugih državah članicah niso bile sprejete z navdušenjem.

V Uniji, v kateri se številni manj zapleteni projekti stežka spravijo v pogon, je govorjenje o novem utemeljevanju EU prej sanjaštvo kot uresničljivi cilj v nekajletnem predsedniškem mandatu. Berlin in Pariz sta že dolga leta sicer prepričljiva v simbolnih dejanjih v spomin na velike tragedije 20. stoletja, a v konkretni praksi evropske politike bosta morala najprej spremeniti način dela. Macron, ki je že četrti predsednik v dosedanjih dvanajstih letih Merklove, še vedno navdušuje s pozitivnim evropskim duhom in željo po spremembi. Okvir mora vendarle dobiti še uresničljivo vsebino.

Kazalo je že, da bosta Francija in Nemčija po volitvah v obeh državah na evropskem odru nastopili z več energičnosti, a je hitro prišla streznitev, ki ni povezana le z nemškimi notranjepolitičnimi zapleti. Razlike so v temeljnih usmeritvah. Tudi časovni okvir je tak, da pravega preboja ne omogoča. Do prihodnje jeseni bo EU morala čim bolje pripraviti brexit, preprečiti kakršenkoli opaznejši notranji razdor in se premakniti na katerem od konkretnih področjih, denimo pri azilni zakonodaji. V utrjevanju območja z evrom so bolj verjetne majhni premiki kot kakršenkoli kvantni preskok.

Nato se bo začelo obdobje novih evropskih volitev, bitka za novo evropsko komisijo, obdobje nedejavnosti. Uresničevanje velikih projektov in velikih vizij bo moralo spet počakati na naslednje okno priložnosti.

Evropski (ne)red: Strah in nemoč

V času, v katerem bi se po prepričanju mnogih morala začeti temeljita preobrazba Unije, se nemška politika ukvarja sam s sabo in je na evropskem odru bolj ali manj odsotna. Foto: Bernd Wüstneck/dpa via AFP

Prijavi sovražni govor