Evropski (ne)red: Trk s Trumpom

Na vseh ravneh EU je čutiti kar veliko živčnosti, skorajda znamenja histerije. Četudi Donald Trump še ni sprejel odločitev, ki bi bile lahko razlog za preplah, je razlogov za nemir na pretek. Eno od zadnjih upanj je, da ga bo prevzem funkcije omejil in da ga bo institucionalni okvir, denimo Evropi naklonjeni republikanci v kongresu, lahko zavrl. To upanje ni več najbolj trdno. Povedano v Trumpovih nastopih ni le retorika. Njegove besede bodo morale biti obravnavane smrtno resno.

Evrope ne vznemirjajo le njegove mračne politične in družbene predstave, marveč tudi – ali predvsem – negativen odnos do EU. Občutek, da v ozadju tega ni strategija, temveč spontanost in nevednost, je varljiv. To, da bodo kot prvo voditeljico iz tujine sprejel britansko premierko Thereso May, spričo posebnih odnosov med Združenim kraljestvom in ZDA, načeloma ne bi smelo biti nič strah zbujajočega, a v novih okoliščinah je le še eno zlovešče znamenje.

Barack Obama je, vsaj v zadnjem delu mandatu, spodbujal EU in poskusil konstruktivno sodelovati v urejanju njenih notranjih težav, pri grškem vprašanju ali položaju Britanije v EU. Pred referendumom o brexitu je pojasnil, da bodo Britanci zadnji v vrsti za trgovinski sporazum, če bodo izstopili iz Unije. Za Trumpa je brexit očitno pozitiven in Mayeva si lahko obeta pomoč Bele hiše. To bo nedvoumno škodovalo strategiji preostalih 27 članic, ki so pred kočljivimi pogajanji z Londonom.

Tudi Trumpovo udrihanje po nemški kanclerki Angeli Merkel in Nemčiji kot taki je v času velikih pretresov v EU prilivanje olja na ogenj. Na evropski strani je zatrjevanje, da bo Evropa morala začeti sama krojiti svojo usodo in da se mora odzvati na Trumpa enotno, postalo prava mantra, za katero se skrivata strah in nemoč. Zgolj največji optimisti upajo, da bo Trumpova izolacionistična in protekcionistična drža spodbudila notranje utrjevanje EU, integracijske korake in bolj složno delo.

Govorjenje, da bi namesto ameriškega morali dobiti britansko-francoski jedrski dežnik nad Evropo, je eden od simptomov negotovosti na obrambnem področju. Če bodo ZDA začele odstopati od sankcij proti Rusiji, so v EU neizogibna notranja nesoglasja o prihodnji politiki do Vladimirja Putina. Vsaj od bratislavskega vrha septembra, ki je sledil odločitvi za brexit, Unija želi pokazati, da lahko uspešno sprejema odločitve in da je koristna za Evropejce.

Nekoliko bolj spodbudna gospodarska gibanja so pozitivna okoliščina. Bolj ali manj pa je pozabljeno urejanje strukture območja z evrom, s katero bi ga naredili bolj odpornega na krize. Recesija kot posledica protekcionizma in trgovinskih vojn bi vse notranje konflikte, tudi severno-južne, še poglobila. Praznovanje 60. obletnice podpisa rimskih pogodb kot temelja današnje EU v italijanskem glavnem mestu konec marca naj bi bila še ena priložnost za nov začetek.

»Mi, državljanke in državljani Evropske unije, imamo srečo, da smo združeni,« so voditelji zapisali že v Berlinu na slovesnosti ob 50. obletnici. Reševali so ostanke propadle evropske ustave. Današnje krize so velike hujše.