Evropski (ne)red: Ujetniki dezinformacij

V zadnjem biltenu se ukvarjajo z eno od dezinformacij o Nemčiji: v ruski RIA Novosti so poročali, da je zaradi politike kanclerke Angele Merkel 700.000 Nemcev moralo zapustiti Nemčijo. Analize dezinformacij, ki se hitro širijo po spletu, vsak teden objavi posebna skupina za strateško komuniciranje, ki od leta 2015 deluje v evropski službi za zunanje delovanje. V skupini deluje le ducat zaposlenih.

Glede na številne razprave in resolucije o propagandi, predvsem iz Rusije, ki da spodkopava EU, je služba, ustanovljena s ciljem okrepiti zavedanje o dezinformacijah, videti kakor žepni projekt. Razprave v Uniji zadnje tedne na splošno spominjajo na paniko. Strah pred propagandnim napadom je neoprijemljiv, a stalen. Ugotovitev ameriških tajnih služb, da je Moskva želela s podtalnimi akcijami vplivati na razplet volitev v ZDA, je bila kot znamenje za preplah.

Še več, tajne službe so napovedale, da bo Rusija naučeno med delovanjem v ZDA, uporabila še v drugih delih sveta, tudi proti ameriškim zaveznicam. V Evropi je Merklova že izrazila bojazen, da se utegne Rusija vpletati v nemške volitve. Tudi nemški obveščevalci po porčanju zadnjega Spiegla ugotavljajo, da Rusija s svojimi dejavnostmi poskuša torpedirati sodelovanje evropskih držav z ZDA in zaostrovati družbene konflikte v njih.

V Franciji je obrambni minister Jean-Yves Le Drian pozval k največji previdnosti, saj da podobne operacije, kot so se zgodile v ZDA, pred francoskimi volitvami ne morejo biti izključene. V Franciji se dva od vodilnih kandidatov, konservativec François Fillon in desničarka Marine Le Pen, spogledujeta s Kremljem. Tudi Nizozemska kot tretja članica z volitvami letos je ranljiva: lani so na neobvezujočem referendumu zmagali nasprotniki ukrajinskega pridružitvenega sporazuma EU in vzradostili Moskvo.

Povsem očitna je postala simbioza med evropskimi populisti in ruskimi mediji, kakršna sta RT ali Sputnik. Poleg tega se je pokazalo, da so informacije, ki uhajajo v javnost kot razvpiti »leaki«, bolj komuniciranje s strateškimi političnimi cilji kot delo visoko načelnih žvižgačev. Vsaj v Natu kibernetična obramba po svojem prvorazrednem statusu postaja skoraj enakopravna letalstvu, kopenskim silam in mornarici.

Evropa se še posebno težko brani pred propagandnimi napadi. V odprtem in liberalnem prostoru se pod svobodo tiska in govora lahko skrije vsakršna propaganda ali lažne novice. Nihče noče, da bi dobili zametke ministrstva za resnico, ki bi lahko odločalo, kaj se sme objaviti. Po drugi strani se bodo politične vrhuške morale vprašati, zakaj javno mnenje v evropskih državah postaja lahek plen za manipulacije.

Desničarskih populistov si ni izmislil Vladimir Putin, da bi škodoval Evropi. Ni Donald Trump kriv, da EU ni razvijala lastnih zmogljivosti in da je odvisna od ameriškega varnostnega dežnika. Rusija laže širi vpliv na Balkanu, če so tamkajšnje države na poti v EU v zastoju. Da se za manipulacije sploh uporabljajo migracijska vprašanja, je soodgovorna katastrofa na področju begunske politike. Zato za krepitev nezaupanje v elite, politični sistem in EU ni treba narediti veliko.