Tiskane izdaje
Vsaj ducat let je tega, kar sem na Adrijinem letalu po naključju sedel poleg priznanega bančnika Franceta Arharja: polet do Londona je trajal ravno prav časa, da sva v zanimivem pogovoru obdelala globalizacijo kot tedaj nov in aktualen fenomen v svetovnem gospodarskem ringu. »Veste, Evropejci smo zdaj še en korak pred Kitajci, ki do konca razmontirajo in temeljito proučijo vsak avto, televizor ali hladilnik, ki ga izvozimo tja, in skušajo narediti novega, po svoje. Kaj bo tedaj z nami in Evropo, ko bo azijska in druga konkurenca, ki bliskovito raste in napreduje, že vštric z nami, ali pa nas bo prehitela? Se bomo temu znali in zmogli pravočasno prilagoditi, odreagirati,« se je tedaj zaskrbljeno spraševal mož, ki mu ne primanjkuje mednarodnih informacij, izkušenj in strateškega pogleda na svet.
Pravzaprav Evropi tedaj na površini sploh še ni kazalo slabo: z vso svojo okorno birokratsko mašinerijo se je marljivo pripravljala na »globalne izzive« novega tisočletja. S famozno lizbonsko strategijo si je zastavila nadvse ambiciozen cilj, da bo Unija do leta 2010 postala najbolj konkurenčno in tehnološko napredno območje sveta – nekakšen »Silicijev kontinent«, če parafraziramo ime znamenite kalifornijske doline. Varljive zamisli, da je pri tehnološkem razvoju omejitev samo nebo, je podkrepila še na prelomu tisočletja nadvse privlačna »nova ekonomija«, temelječa na podmeni o superiornosti pikakom podjetij. In seveda, leta 1999 je bil z res velikimi pričakovanji spočet evro, tedaj še kot knjižni, od 1. januarja 2002 pa kot otipljivi, pravi denar. In seveda bližalo se je leto 2004 z vstopom desetih novih članic, tudi Slovenije.
»Medtem ko ameriški duh peša, je rojen nov evropski sen. Ta sen je veliko bolje prilagojen naslednji stopnji na popotovanju človeštva, taki, ki obljublja, da bo človeškost vključena v globalno zavest in bo kot taka ustrezala čedalje bolj medsebojno povezani družbi,« je še leta 2004 o prevladi Evrope nad Ameriko zapisal Jeremy Rifkin, ugledni ameriški ekonomist, aktivist in svetovalec Angeli Merkel, Nicholasu Sarkozyju in tudi Janezu Janši za časa predsedovanja Uniji. To so bili časi, ko je bilo lepo biti Evropejec. Kako se je nato lahko tako usodno zalomilo?
Kot vemo, je bila nato gospodarska pot Evrope prav obratna od visoko donečih strategij: namesto da bi EU leta 2010 postala zgled vsemu svetu, se je spremenila v najhujšega svetovnega gospodarskega bolnika. Seveda so posamezne države Unije v različnem položaju, a EU kot celota po gospodarskem zastoju zares boleče odstopa o drugih delov sveta. In prav te mesece gre tako rekoč ves stari kontinent v novo, verjetno še bolj bolečo recesijo.
O vzrokih za to bi nemara lahko popisali ves ta časopis, a omenimo le dva: slabo institucionalno vodstvo, od anemične evropske komisije in vlad posameznih držav navzdol, in nezmožnost prilagajanja gospodarskim spremembam po svetu. Teoretiki zarote bi zagotovo pristavili, da je bila kriza evra sproducirana na drugi strani Atlantika, da bi lahko ZDA s svojo nebrzdano tiskarno dolarjev še naprej nadzorovale svet. Vsaj deloma to verjetno drži.
A če se povrnemo k Aziji: mogoče je njen aktualni vzpon le normalen, ciklični zgodovinski nihaj, saj je bila denimo Kitajska večino časa, kar obstaja človeška civilizacija, naprednejša od Evrope in drugih delov sveta. Zgodovinsko superiornost kitajske kulture nedvomno dokazuje tudi dejstvo, da je to država, kjer največ ljudi govori isti jezik, in to že kar več tisočletij zapored.
A vse to ne pomeni, da tudi Evropa nima pomembnih adutov v svojih rokah – pa čeprav zdaj, v krču nove recesije, ob prebiranju prej omenjenih Rifkinovih vznesenih misli o evropski prevladi nad ZDA ne vemo, ali naj se smejemo ali jokamo. Evropski sen je postal evropska mora. Eksperiment združene, povezane Evrope je pomemben ne le za prebivalce naše celine, je model za sožitje človeštva v globalnem, vse bolj povezanem svetu.
Zato je tako pomembno, kako se bo končala aktualna agonija Grčije: z izgonom iz evrskega raja ali pa s sistemsko rešitvijo za grško in druge krize. Sogovorniki, ki prihajajo iz Severne Amerike in drugod, mi vedno poudarjajo, da je evropski model vzor vsemu svetu, ne le kot zveza 27 v mnogočem različnih držav, temveč tudi kar zadeva socialno in zdravstveno varnost državljanov, dostop do izobraževanja, človekove pravice, odnos do okolja, manjšin itd. Večina navedenih evropskih prednosti je sama po sebi draga, Evropa pa je v krizi tudi zato, ker jih s svojo naglo starajočo se populacijo in nizko gospodarsko rastjo ne more več ustrezno financirati. Če bi se BDP v Uniji še vedno, kot v dobrih starih časih, povečeval za povprečno tri odstotke na leto, bi krize v Evropi ne bilo. Odgovor na vprašanje, ali Unija zdaj potrebuje predvsem varčevanje ali pa v enaki meri tudi gospodarsko rast, je zato jasen.
