Tiskane izdaje
Še slab mesec je do tega, ko bodo po svetu peli ode radosti v čast 70. obletnici zmage nad fašizmom. Če že ta ni bila Pirova, bodo vsaj praznovanja. Ta bodo lahko še tako v srce segajoča, a njihov simbolni pomen so sedanji voditelji nekdanjih zmagovalk proti največjemu zlu 20. stoletja že vnaprej izničili z odločitvijo, da bodo bojkotirali osrednjo slovesnost v državi naslednici ene od največjih žrtev nacisitične Nemčije, ki bi v takratnem zmagovitem pohodu najbrž tudi sama opravila z evropskimi rjavo- in črnosrajčniki.
A proslavljanje veličastne zmage nad fašizmom oziroma njegovim bratrancem nacizmom ne kazi le ta nevarna »hladnovojna« burka, ki jo pred našimi očmi uprizarjajo za vodenje sveta nesposobni svetovni voditelji. Še večja žalitev za nekdanje borce proti dejanskemu fašizmu je današnja neznosna lahkost opletanja s tem izrazom. V Rusiji so ukrajinske protestnike proti prejšnjemu režimu takoj označili za fašiste, čeprav so bili med njimi privrženci nekdanjih ukrajinskih nacističnih kvizlingov v manjšini. Za ukrajinske osamosvojitelje so pravi fašisti v Moskvi, njihovi zahodni sponzorji pa so ruskega predsednika Vladimirja Putina celo primerjali s Hitlerjem.
Boj proti »fašistom« ne poteka le na ukrajinski fronti. Za zgodovinarja Zeeva Sternhella je na robu fašizma sedanji Izrael. Ko so ščuvali k vojni proti Iraku, so nas prepričevali, da je bil fašističen režim Sadama Huseina. Iranski levičarji trdijo, da je fašizem današnjega časa radikalni islam, Kurdi pa za fašiste razglašajo pripadnike Islamske države. Oznaka fašist je priljubljena tudi med »levičarji« na Zahodu, v ZDA pa liberalni komentatorji opozarjajo, kako neomejeno finančno vmešavanje korporacij oziroma oligarhov v politične kampanje vodi državo v fašizem.
Herbert Marcuse je nekoč napisal, da je vojaška in administrativna zmaga nad fašizmom zgolj posodobila in naredila za bolj učinkovite tiste strukture, iz katerih je ta zrasel, nikakor pa jih ni odstranila. V ozkem smislu vulgarno marksistične opredelitve fašizma kot »agenture monopolnega kapitala« imajo levičarji prav, ko opozarjajo na porajanje fašizma na Zahodu. Konec koncev so bili nekoč zahodni voditelji tisti, ne pa kaki sovjetski apartčiki, ki so opozarjali, da je fašizem svetovna bolezen, pred katero ni nobena država imuna. Ameriški podpredsednik Henry Wallace je leta 1944 za časnik New York Times povedal, da bo dejanska fašistična nevarnost za ZDA nastopila šele po končani drugi svetovni vojni, ker najbolj nevarni ameriški fašisti niso tisti, ki so sklenili zavezništvo s Hitlerjem, ampak tisti kartelisti, ki se razglašajo za največje domoljube, hkrati pa pod pretvezo zavzemanja za svobodnitrg vzpostavljajo monopole in uničujejo vse ustavno zagotovljene svoboščine. »Njihov cilj je zavzeti politično oblast, da bi istočasno izkoriščali moč države in trga, in tako običajnega smrtnika obdržali v večni podrejenosti,« je dejal Wallace.
A korporativna ekonomska ureditev je le del fašističnega fenomena. Za pravo zlo je potrebno še ljudstvo, vodja in »protiljudstvo«, ki so ga v izvirnem modelu poosebljali Judje. Ljudstvo je vedno na voljo, pač pa primanjkuje voditeljev, čeprav je vsaj v Rusiji Zahod s svojimi slaboumnimi sankcijami zata pogoj poskrbel. A da bi nekoga upravičeno zmerjali s fašistom, moramo najprej v njegovem »Mein Kampfu« najti nujni pogoj za to opredelitev: anstisemitizem. Kljub resnim poskusom, da bi odkrili novega »Juda«, tistim, ki jim po vrsti lepimo fašistično etiketo, na srečo to še ni uspelo.
