Tiskane izdaje
Včasih kakšen nenapovedan trenerjev odhod klubsko bazo in spremljevalce s tribun preseneti, nedeljsko večerno slovo Fabiana Dahlema pa je bilo ob sosledju dogodkov zadnjih mesecev vendarle pričakovano. Neštetokrat sem se namreč tudi sam spraševal, kako dolgo bo mož, ki je prišel iz urejenega germanskega okolja h klubu z največjim finančnim minusom v razširjenem ligi nekdanjega avstro-ogrskega prostora, sploh še vztrajal.
O njegovi strokovnosti so redni obiskovalci tekem ugibali od uvodnih dni, poleti 2014, ko je strumno in po nemško ambiciozno prikorakal skozi tivolska vrata. Na dlani je bilo, da si v hokejskih krogih svoje domovine ni ustvaril takšnega ugleda, da bi nadaljeval pot pri katerem od velikanov elitnega ligaškega razreda, a s svojim dinamičnim pristopom se je predstavil pisani konkurenci v EBEL in morda se bo nekoč tudi vrnil v to tekmovanje. Že včeraj pa je na izredni novinarski konferenci govoril v Heilbronnu, svojem novem prebivališču v najbogatejši nemški zvezni deželi Baden-Würtemberg, kjer bo zadnjeuvrščenemu moštvu v drugoligaškem tekmovanju pomagal iskati izhod iz krize.
Ocenjevati njegovo trenersko kakovost pa je po poldrugem letu v Ljubljani pravzaprav zelo težko, saj se je vodstvo kluba nenehno spopadalo z zoprnimi ovirami – zlasti pomanjkanjem denarja za to, da bi sestavil vsaj delno konkurenčno moštvo. Zato tudi nikdar ne bomo izvedeli, ali so Dahlemove sposobnosti zares podobne tistim, ki jih je v Ljubljani pokazal Finec Hannu Järvenpää, zadnji tivolski trener z uvrstitvijo v končnico EBEL. A od tiste pomladi 2012 se je spremenilo marsikaj, predvsem je klub zabredel v še hujše dolgove in nekaj časa visel na nitki preživetja.
Nemec vseh načrtov nikakor ni mogel uresničiti. Mož, ki je prišel z Bavarske, je izjemno ponosen na dve globalno prepoznavni znamki te regije – FC Bayern in BMW –, v Ljubljani pa se je znašel v primežu močno omejenega proračuna, kjer ni prostora niti za hitre in udobne avtomobile niti za zvezdnike razreda Arjena Robbna ali Roberta Lewandowskega; če se zgolj v prispodobah ozremo na bavarska velikana avtomobilske industrije in nogometa, o katerih je navzočim rad pripovedoval v uricah prostega časa. Takrat bi mu ob vseh tivolskih težavah za tolažbo dobro delo tudi pšenično pivo, še en izdelek njegove domače regije, toda dejansko se nikdar ni prepuščal pretiranemu stokanju, temveč je s prav tako ambicioznim predsednikom Markom Popovičem, uslužbencem iz Celovca, ki se je tudi zavzemal za red in disciplino, vedno znova zavihal rokave in se poskusil čudežno z moštvom zoperstaviti kakovostnejši in bogatejši konkurenci. Nato pa se je zastor le spustil. Klic iz domovine je bil močnejši od mučnega ljubljanskega boja z mlini na veter, pred Olimpijo je nova realnost. Na klopi z že znanim dežurnim gasilcem Bojanom Zajcem, učencem iz domače hokejske šole.
