Flirt z Evropo

Ko je italijanski premier pred kakim letom v Firencah gostil nemško kanclerko, skupaj sta se sprehodila po galeriji Uffizi, obljubljal je reforme, so bili odnosi obetavni. Zdaj je v razmerju hlad. V zadnjem času Renzi ni izpustil skoraj nobene priložnosti, da ne bi napadel politike Evropske unije scela in Nemčije še posebej: glede energetike, Rusije, proračunskih primanjkljajev, beguncev. Obisk italijanskega ministrskega predsednika pretekli teden v Berlinu je dal vtis pomiritve – večjo prožnost Berlina o italijanskem deficitu, deblokado Rima pri financiranju pomoči Turčiji ob begunski krizi. Toda globoke razpoke ostajajo.

Položaj Italije v EU ni bil nikoli posebno vpliven. Je med šesterico ustanovnih članic in tretje največje gospodarstvo evroobmočja, vendar politično nefunkcionalna država, odrinjena od najvplivnejših. Nemčija in Francija sta bili gonilo evropskega združevanja in Otok blizu, čeprav vstran – francosko-nemški motor je tekel gladko, kadar je bila zraven Britanija – Italija je samo stremela, da bi bila del tega. Tačas Renzi terja sedež za evropsko mizo. »Če iščemo evropsko rešitev za begunski problem, potem ni prav, če se Merklova najprej pogovarja s Hollandom in potem pokliče predsednika komisije Junckerja, sam pa to izvem iz medijev«, je rekel v intervjuju za nemški FAZ. Unija, češ da potrebuje zunanjepolitično strategijo na Bližnjem vzhodu in v Afriki, če hoče omejiti migracije, birokrati v Bruslju morajo početi več od proračunskega discipliniranja članic.

V palači Chigi je skoraj dve leti in Matteo Renzi hoče več besede. Nenehno razlaga, da je Italija velika, ne bo si pustila ukazovati, izvedla je kup reform in ni več problematična država, kot je bila. In vendar samoljubni politik, čigar popularnost se vztrajno zmanjšuje, namerno zaostruje in izziva. Hoče, da so polemike z Evropo opazne na notranjepolitičnem prizorišču. V spopad s kanclerko je šel zdaj, ko je ta doma in v Evropi šibka in si stežka privošči preveč odprtih front. Sam že ve, da ima neskončen niz nerešenih ekonomskih težav, od dolga, ki je tik za grškim, do bančnega sistema. Mnogi opozarjajo, da je položaj Italije v evroobmočju dolgoročno nevzdržen.

Polemike z Junckerjem in kritike Merklove so komunikacijska strategija Renzija, ki natančno sledi logiki političnega marketinga, piše sociolog in politolog Ilvo Diamanti, ki iz tedna v teden analizira italijansko javno mnenje. Premierov konflikt z Evropo v tem smislu odslikava vse bolj evroskeptično javno mnenje, premier si hoče predvsem povečati lasten volilni prostor.

Renzi se doma spopada s tremi opozicijskimi strankami, ki so vse evroskeptične in prevprašujejo članstvo v evrskem območju: Severna liga, Gibanje 5 zvezd, Fratelli d'Italia, deloma tudi Naprej Italija. Javnomnenjske raziskave kažejo, da bolj ali manj evrospektične politične sile predstavljajo skoraj 60 odstotkov volilnega telesa. Pred premierom je dolga volilna kampanja; najprej spomladanske administrativne volitve, jeseni referendum o ustavni reformi in preoblikovanju vloge senata, na kar je vezal svojo zaupnico. Mar mu ni za Evropo, mar mu je samo zase.