Ljudi morajo prepričati, da so potrebni varčevanje, odrekanje. Da jih vsaj kratkoročno čakajo kri, znoj in solze. Po zgodovinsko preizkušeni metodi se v težkih časih vrste laže strnejo, če frustracije množic projiciramo v kaznovanje grešnega kozla: naj bo to kulak, tajkun ali razredni sovražnik.
Ali pa brezskrupulozni bankir.
Tak, kot je Fred Goodwin (53), nekdaj vsemogočni šef vsemogočne britanske banke Royal Bank of Scotland (RBS), pred padcem Lehmana, ene največjih bank na svetu. Mož prvinsko pooseblja zloglasni »en odstotek« na vrhu družbene piramide. In ta teden mu je britanska kraljica Elizabeta II. na predlog konservativne Cameronove vlade odvzela viteški naziv »sir«, ki ga je ponosno nosil od leta 2004 – ko je veljal za poslovnega genija in simbol uspešnosti londonskega Cityja v globalnem finančnem ringu.
Epska zgodba o Goodwinovem vzponu na vrh svetovnega finančnega imperija in kasnejšem sramotnem padcu simbolizira duh časa, minljivost uspeha in spremembe vrednot na turbulentnem začetku 21. stoletja. Goodwin je bil rojen v družini preprostega škotskega električarja, po končanem študiju prava pa je pokazal, da se profesionalno in karakterno izjemno znajde med »morskimi psi« v britanski finančni industriji. Njegov prvi odmevnejši uspeh je bil likvidacija zapuščine prevarantske banke BCCI (Bank of Credit and Commerce International), kjer je brskal za skritimi fondi na Kajmanskih otokih, v Abu Dabiju in drugih finančnih oazah. Pozneje je v 90. letih sodeloval pri prevzemih in združevanju bank in z brezobzirno racionalizacijo stroškov porezal na tisoče delovnih mest. Med kolegi v Cityju je tako zaslovel z vzdevkom »Fred The Shred« (lahko bi prevedli tudi kot »Fred, ki zreže na koščke«).
Slaven je postal po letu 1998, ko se je pridružil tedaj še »lokalni« Royal Bank of Scotland. Najprej je sovražno prevzel trikrat večjo bančno velikanko NatWest, pri tem pa odpustil kar 18.000 zaposlenih. RBS je nato od leta 2001 pod njegovim avtoritarnim vodstvom z nakupi bank vsepovprek (doma, na Irskem, v ZDA, na Kitajskem itd.) za štirikrat povečala bilančno vsoto in postala peta največja banka na svetu. Tedaj je potoval z luksuznim službenim falconom, po svetu gradil prestižne bančne nebotičnike in nasploh užival v razkošju. A na koncu se je izkazalo, da je bilo v košari za nakupe precej gnilih jajc in strupenih naložb v ameriške drugorazredne papirje. Dokončno je RBS klecnila leta 2008, po nakupu nizozemske banke ABN Amro, največjem bančnem prevzemu v zgodovini, vrednem 72 milijard evrov.
Tedaj, po padcu Lehmana, mu je priskočila na pomoč laburistična vlada Gordona Browna z velikansko proračunsko injekcijo. Goodwin se je moral posloviti, a posledice njegovih megalomanskih odločitev so stale britanske davkoplačevalce vrtoglavih 45 milijard funtov (skoraj šest slovenskih letnih proračunov).
Po zaslugi njegovega »rezanja stroškov« je ostalo brez dela vsaj 30.000 ljudi. A sam je znal odlično poskrbeti zase. Po debaklu RBS in njeni rekordni izgubi, največji v britanski zgodovini, si je pri 51 letih izposloval »zlato padalo«, vredno 20 milijonov funtov in s tem letno pokojnino 700.000 funtov (približno 840.000 evrov na leto ali 70.000 evrov na mesec). Kar je bila malenkost v primerjavi z njegovo prejšnjo osnovno letno plačo v znesku več kot štirih milijonov funtov.
Tabloid The Sun je tedaj napisal, da je Goodwin »zaj...al nacijo«, Guardian ga je označil za »tipičnega lopova našega časa« in ga uvrstil med petindvajseterico najhujših krivcev za svetovno finančno krizo. Mož, ki je nekoč prejel kraljičino odlikovanje in prestižne nazive poslovneža in bankirja leta, je postal najbolj osovražen Otočan. Na koncu je zaradi njegovega razmerja s kolegico prekipelo še ženi, ki ga je lani nagnala z družinskega dvorca, a to sodi že med rumene podrobnosti o padlem bankirju, ki so jih polni britanski mediji.
Zloglasni poslovnež je bil zdaj, ko kriza kaže zobe, odveč tudi britanski vladi, ki v najboljši maniri thatcherjanskega konservativizma reže javne izdatke za študente, upokojence, brezposelne, invalide ... Zato se spopada s protesti prizadetih, tistih deprivilegiranih »99 odstotkov«. Zdajšnjo detronizacijo Goodwina z odvzemom naziva »sir« lahko razumemo predvsem kot odmevno piarovsko akcijo premiera Camerona, usmerjeno v blažitev socialnih napetosti. Kot dokaz povprečnemu Britancu, da tudi »en odstotek« v Cityju ni nedotakljiv v času, ko so številne družine v stiski.
A sistem, ki je ustvaril Freda, se ni spremenil. RBS je zdaj v 84-odstotni lasti države, rešili so jo davkoplačevalci, cena njene delnice je na dnu, a Goodwinov naslednik, Stephen Hester, si je brez pomisleka omislil milijonski bonus, poleg plače 1,2 milijona funtov. Šele na močan pritisk medijev in dela politike je ta teden sporočil, da se milijonu odreka.
Pri nas kaj takega še nismo videli.
Fred Goodwin Foto: Reuters