Tiskane izdaje
Blokada hrvaških pristopnih pogajanj je bila prelomnica, pozneje je postala še javnofinančna grešnica. V zadnjem času se zapleta pri konkretnih zadevah. Diplomati pravijo, da se ne moremo pretvarjati, da je vse v najlepšem redu. V evropski komisiji (tako kot v skoraj vseh članicah) ni posluha za argumente o neupravičenosti podaljšanja nadzora na slovensko-avstrijski meji. Pojavljajo se opozorila, da si Bruselj pod pritiskom Nemčije spodkopava avtoriteto, ker mora z »za lase privlečenimi« argumenti priporočati nadaljevanje nadzora.
Zaradi notranjepolitičnih razmer v Nemčiji, kjer je vprašanje varnosti v središču razprav, skoraj ni mogoče pričakovati večjih premikov. A ni posebno prepričljivo, da notranja ministrica raje piše ostra pisma v Bruselj, kot da bi šla na ministrska zasedanja, na katerih razpravljajo o nadzoru meja znotraj schengna. Še huje je pri vprašanju terana, o katerem je Slovenija prepričana, da se je evropska komisija odločila za pot, po kateri v primeru vpletenosti večje članice nikoli ne bi šla.
Širijo se tudi teorije, da se je evropski komisar, ki prihaja iz desnosredinske Ljudske stranke, po strankarski liniji odločil v škodo Slovenije. Ob pripravi odločitve, ki je pripeljala do izjeme za teran iz hrvaške Istre, je bila na Hrvaškem na oblasti levosredinska vlada Zorana Milanovića. Kakorkoli že, z zgodbo o teranu se je utrdilo prepričanje, da je Slovenija obravnavana neenakopravno in je takšno ravnanje ena od značilnosti evropske komisije Jean-Clauda Junckerja, ki je razglasila, da bo delovala politično, in posredno sporočila: stroga pravila ne bodo nedotakljiva svetinja.
To je še najboljše ilustriral sam Juncker, ko je pojasnil, da Franciji odpuščajo kršitve proračunskih pravil, »ker je pač Francija«. Strogost pa raje trenira na majhnih članicah. Takšna politična drža komisije, ki bi morala biti varuh pogodb, jezi tudi najvplivnejše. Nemški finančni minister Wolfgang Schäuble je, denimo, bentil, da bi Bruslju, če odloča politično, morali odvzeti pristojnost za nadzor proračunskih pravil. Po drugi strani je nespoštovanje tega pravila jabolko bruseljskega spora z Italijo.
Slovenija bi morala analizirati zaplete z več samokritike. Evropska komisarka Violeta Bulc je pred kratkim za Delo opozorila, da Slovenija pride na prizorišče s svojimi sicer konstruktivnimi pripombami šele v sklepni fazi, velikokrat prepozno. Projekte je treba pripravljati bolj premišljeno, na dolgi rok, na nižjih ravneh. Ljubljana slovenskih kadrov, ki so se v skoraj trinajstih letih članstva že vzpeli visoko po bruseljski uradniški lestvici, ne izkorišča dovolj. Težave se pojavijo že v komunikaciji. Napadati Bruselj je najlažje in najbrž najmanj koristno.
